Nejc Trampuž (1993) je podiplomski študij zaključil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer fotografija. Za zaključno magistrsko delo, ki nosi naslov Napaka kot transformativna metoda, je lani prejel tudi nagrado ALUO. Med drugim je razstavljal na Češkem, Slovaškem, na OFF festivalu v Bratislavi in v novogoriški Mestni galeriji. Leta 2017 je razstavljal v Cirkulaciji2, sodeloval na Animateki, v +MSUM – Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa je imel samostojno razstavo z naslovom Check signal cable. Med študijem je interes iz fotografskega medija razširil še na druga področja intermedijskega umetniškega ustvarjanja. Sčasoma se je usmeril k naravovarstveni oz. okoljevarstveni in podnebni tematiki. Vsebinska osredotočenost je postala družbeno, tehnološko in okoljsko angažirana kritika. Ta se odraža v obliki interaktivnih instalacij, ki raziskujejo robne pogoje fotografskega medija, ga presegajo in prehajajo v druge medije in pristope, kot so video, zvok, svetloba, raznovrstne projekcije, kolaži, avtomatizacija, interaktivnost in tehnologija. Na skupinskih razstavah njegova dela ostajajo najbolj vpadljiva, interaktivna in navsezadnje tudi igriva. Preseneča nas s premikanjem meja v raziskovanju sveta napak, naključij in tehnologij. Navdušenje nad glitchi in njihovo manipulacijo je v tandemu z okoljevarstvenim aktivizmom privedlo do všečne, a žugajoče umetnosti informacijskih napak.

Okoljevarstveno tematiko, negativni človeški vpliv na kvaliteto bivanja in krivična razmerja moči avtor preizprašuje pri številnih nedavnih projektih, med drugim tudi na razstavi Select > Edit > Transform. Izhodišče so fotografije raznovrstnih krajin, najdenih na spletu. Opazimo lahko tako poznane gozdove, gorovja in polja kot tudi tropske plaže, neskončne puščave, mogočna vodovja in arktični led. Nam ljub in razširjen žanr kičaste krajinske fotografije pravzaprav nasprotuje našemu resničnemu odnosu do narave, do katere se nenehno vedemo destruktivno in brezbrižno. Poleg vsesplošno sprejetega zanikanja globalnega segrevanja, sekanja gozdov, povečevanja površin za vzrejo živali, namenjenih prehranski industriji in obsesivnemu kopičenju plastike, podpiramo tudi gradnjo termoelektrarn, širimo obvoznice, obdavčujemo električne avtomobile in cigaretne ogorke mečemo skozi okna nevarčnega avtomobila, v katerem sedimo sami. Zavoljo lastnega udobja in prikladnosti se trmasto oklepamo navad in prepričanj, ki poglabljajo okoljsko krizo in vzpostavljajo še močnejši sistem, ugoden za izkoriščanje narave in človeka. 

Na podoben način uničevalno se do omenjenih fotografij vede avtor, ki izrablja procese pretirane, destruktivne računalniške manipulacije in tako iz digitalnih slikovnih datotek izvabi intenzivnejše barve in kompresijske artefakte ter vzpostavi samosvojo estetiko glitcha napake (glitch je napaka v analognem ali digitalnem elektronskem sistemu, ta se lahko izrazi tudi v vizualnem). Pri delu uporablja tudi posnetke napak, s katerimi se srečuje pri svojih dejavnostih. To estetiko glitcha združuje z izvornimi podobami krajine in podobami umetnih vedut, rezultat tega so bolj ali manj kompleksni digitalni kolaži. Strupene barve in svarilne vsebine oblikovno in ikonografsko alarmirajo gledalca, katerega vest, tako kot naša voda in zrak, zagotovo ne ostaja čista. Vsak pri sebi namreč najbolje ve, zakaj ga ob misli na polarne medvede ali goreče koale vsakič znova zapeče vest. Oblika dopadljive propagandne umetnosti, ki ujame naše zdolgočaseno oko, je zato skorajda nujna. Bila pa bi potrebna naša zdramitev, odločnejša družbena angažiranost, naklonjenost do izobraževanja in takojšnjih  nujnih sprememb. 

Razstava je prodajna in bo na ogled do sredine aprila. 

Besedilo in foto: Maša Žekš