Avtobus nas je  40 pohodnikov odpeljal proti Kočevju in pred njim zavil proti nekdaj najbolj zaprtem območju bivše države. Ustavili smo se v Kočevski reki,kjer nam je tamkajšnji g.župnik, prijazno razkazal cerkev in orisal težke čase polpretekle zgodovine. Po žalostnem pričevanju,smo nadaljevali do izhodišča naše ture.Sprva zelo strma pot po gozdovih ,nas  pripeljale do obeležja,kjer je stala partizanska bolnica. Po skupinskem fotografiranju, smo v rahlem vzponu nadaljevali po gozdni cesti, ki se je spremenila v kolovoz, ki je pripeljal do roba, kjer je pogled segel proti doline reke Kolpe. Smerokazi in markacije so nas najprej peljale na skalni raz - Firštov rep, ki svoj divji obraz pokaže šele iz doline Kolpe. O tem se prepričamo pozneje. V spustu, včasih zelo izpostavljeni stezi dosežemo cilj. Znajdemo se na robu Ložke stene. Človek dobi občutek, kot bi stal na robu slavnega El Capitana v Yosemitih, ali vsaj na temenu Sfinge v Triglavski severni steni. Steza se konča v vrtoglavo globočino, ki stisne v črevesju. Hiše v vaseh ob Kolpi pod nami so kot škatlice vžigalic. Previdno se razgledamo po vrhovih sosednje Hrvaške z najvišjimi vrhovi Gorskega Kotorja z Risnjakom na čelu. Čas nas priganja, saj nas čaka še dolga pot. Vzpenjamo se nazaj na gozdno cesto, kjer nas po dobrih dveh kilometrih hoje pričaka Kam Bus. Pot nas vodi po novi cesti, ki povezuje Kočevje-Kočevsko Reko z dolino Kolpe. Po premnogih serpentinah pridemo v Osilnico. V hotelu Kovač se odžejamo. Ob Kolpi peljemo do mejnega prehoda  Petrina. Mimo polnilnice Costele in slapa Nežica pridemo do Novih sel, kjer nam svojo rojstno hišo razkaže član pohoda Anton Cetinski. Prijazno nas tudi pogosti z osvežilnimi napitki. Kar težko nas je bilo prepričati, da je treba priti še v Mengeš. Malo pred sedmo zvečer smo srečno tudi to premagali. Nekaterim je bilo žal, da so zamudili proslavo in koncert Mengeške godbe,a je spomin na minuli izlet tudi to pahnil v pozabo.

Besedilo in foto: Miroslav Šušteršič