In kakor se za slovesnost zlate maše spodobi so se priprave na sam dogodek začele že veliko prej, kar nekaj mesecev, ko je zlatomašnik povprašal, če bi lahko imel zlato mašo v rojstni župniji. Najprej so z vajami pričeli pevci, nato so na vrsto prišla dekleta in žene, ki so pletle vence in na koncu še možje, ki so postavljali mlaje. In tako je bila zunanjost pripravljena na sprejem zlatomašnika, ki je k nam prispel iz daljne Argentine. Na sam dan slovesnosti so  tako slavljenca v slovesno okrašeno cerkev pospremili  sobratje in narodne noše , v cerkvi pa so ga že čakali, sorodniki, prijatelji in znanci, ter ostali farani.  Z šopkom nageljnov in slovensko trobojnico, ter krajšim pozdravnim govorom v katerem smo spoznali življenjsko pot zlatomašnika, je zlatomašnika pozdravil v imenu župnije Janez Bernot. Na koncu pa mu je zaželel, naj ga Bog obvaruje in naj ga še naprej vodi da bo zemske razdalje premagoval z duhovno močjo za isti cilj: za bratsko ljubezen. Med mašo je zbranim spregovoril kot zlatomašnikov pridigar selezijanski inšpektor mag. Janez Potočnik. Spregovoril je o duhovništvu, o navdušenju, ki ga je izražal zlatomašnik na pripravo za zlato mašo, o zavzetosti s katero se je učil pravilne slovenske  izgovorjave in petja in ne nazadnje tudi na njegovo duhovno pripravo. V to spada tudi romanje v Medžugorje in tridnevnica k Mariji, ko je dan za dnem prižigal svečko pri lurški kapeli na Rakovniku. Obenem pa se je spraševal zakaj je ravno njega izbral za pridigarja. Ugotovila sta, da je nek selezijanec za kratek čas pomagal na Brdu in dekleta povabil na romanje na Rakovnik na praznik Marije Pomočnice. In tako sta romali vsaka z svoje strani njegova in zlatomašnikova mama ter s tem dali pečat, da bosta njuna sinova nekoč postala Marijina. Seveda v nagovoru ni mogel mino praznika, ki  so ga v nekaterih župnijah praznovali sicer prej, nekje pa ravno na to nedeljo, o Televski procesiji,  prazniku svetega rešnjega telesa in o evharistiji.  Ter  na koncu spregovoril še o ljubezni, ob tem seveda ni mogel mimo zlatomašnikovega gesla:  Ljubimo se med seboj, kakor  nas Bog ljubi! Pozdravno pesem Zlatomašnik bod pozdravljen so pevci mešanega pevskega zbora z organistom Lojzetom Pezdircem zapeli na uvodu v  sveto mašo in nato prepevali še med  slovesno sveto mašo,  mladostne ritme ritmično duhovne glasbe  pa predali mladinskemu pevskemu zboru in zborovodkinji Petri Avbelj. Na koncu se je zlatomašnik zahvalil najprej domačemu župniku Andreju Svetetu in malce hudomušno namignil, da so  papeža Frančiška samo posodili, ter vsem in vsakemu posebej, ki so kakor koli pripomogli k slovesnosti. Po prijateljskem stisku roke je sledilo še prijetno druženje v župnišču in pred njim, za vse, ki so prišli k sveti maši, ki ga je pripravila župnijska Karitas Brdo Zlato polje.