V nedeljo, 29. marca, smo se iz župnij Brdo in Krašnja odpravili v idilično staro mestno jedro Škofje Loke, kjer v teh dneh pred veliko nočjo uprizarjajo delo, ki ga je okoli leta 1715 do 1722 napisal kapucin pater Lovrenc Marušič, bolj poznan pod redovnim imenom oče Romuald iz Štandreža, in ki v 20 slikah, ki se zvrstijo pred gledalci, predstavi zgodbo, ki si jo je vredno ogledati in doživeti.

Čeravno zgodbo kot tako poznamo, saj jo doživljamo že vrsto let, vsaj toliko, kot smo na tem svetu, saj je del našega življenja, naše vere in zaupanja v Boga, jo tokrat doživljamo popolnoma drugače. Vse, kar se dogaja tako na posameznih prizoriščih kot v ozadju in pred prizorišči, je poklon Bogu in, kakor je v uvodu zapisal režiser tokratne prireditve, ki se po mnogih letih vrača na ulice Škofje Loke, Marcelo Brula: »In če kdo nosi svoj križ, naj v pasijonu ne vidi obsodbe, ampak bližino. Bog je vstopil v našo temo, da v njej ne bi bili sami.«

Poleg znanih prizorov, kot so raj, smrt, pekel, cehi, vhod v Jeruzalem, Gospodova večerja, Samson, krvavi pot, Judež in sodba, Herod, bičanje, kronanje, Hieronim, glej človek, razbojnika, križev pot, Kristus na križu, mati sedem žalosti, skrinja zaveze, božji grob in ljudstvo, je tokratnim uprizoritvam dodana še lutnja. Kajti tokrat so prvič v živo zazveneli menueti za baročno lutnjo, ki so bili priloženi Romualdovemu zapisu in je pri nas edini ohranjen zapis za lutnjo. Lutnji prisluhnemo v prizoru s cehi ob pripravah na Gospodov prihod v Jeruzalem.

O tokratnem škofjeloškem pasijonu lahko zapišemo same superlative tako glede režije, glasbe, nastopajočih, maske, organizacije in neštetih podrobnosti, ki pasijonu dodajo svojstven pečat. Le na vreme organizator ne more vplivati, in hvala Bogu, da ne – da se je bilo treba malo bolj obleči, smo vedeli še preden smo se odpravili v Škofjo Loko. Ob taki predstavi tudi mraz ni ovira, saj smo nanj kar pozabili ob posameznih prizorih.

Sicer je bilo na začetku v uvodnih besedah, ki jih spregovori brat kapucin, rečeno: poslušajte s srcem, in od srca smo za vse doživeto hvaležni režiserju, pomočniku režiserja, vodji projekta, več tisoč prostovoljcem, bratom kapucinom, maskerjem, tehnični službi, konjenikom in vsem sodelujočim.

In kakor je v uvodni besedi zapisal režiser prireditve Marcelo Brula: hvala pokojnim staršem, hvala ženi in otrokom, sorodnikom in prijateljem, ki me podpirate z razumevanjem in molitvijo, kajti pasijon je poleg zgodbe o Njegovi zvestobi tudi zgodba o naših zvestobah, zato v posameznih prizorih večkrat zasledimo besede: »Zamisli se, človek!«

In tokrat smo iz Škofje Loke odšli drugačni, se zazrli v svoje življenje in premišljevali o Njem, za kar gre zahvala tudi pasijonu.

DJD