Cvetna nedelja nas uvede v veliki teden, ko se kristjani spominjamo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja, njegovega prihoda v Jeruzalem, ko so ga ljudje pozdravljali s palmovimi vejami.
Pri nas sicer palmovih vej ni, a vseeno k blagoslovu prinesemo zelenje, običajno več vrst, zvezanih v butarico, ki je pogosto tudi okrašena. Čeprav vsi vemo, kaj je butarica, jo po različnih pokrajinah imenujejo različno. V Prekmurju ji pravijo presnec, na Koroškem presta, v Istri naredijo snop iz oljčnih vejic, imenovan fašine, v Beli krajini pa zelenje povežejo v drenik. Na Primorskem so običajne kar oljčne vejice, ne nujno zvezane v butaro, ljubljanska butara ima pisane oblance, medtem ko so na Posavskem k blagoslovu nosili kar zelenje.
Cvetna nedelja je neposredna priprava na veliko noč Gospodovega vstajenja, saj velja za prvi dan velikega tedna. Povezana je z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, zato jo imenujemo tudi nedelja Gospodovega trpljenja.
Obred na cvetno nedeljo se začne pred cerkvijo, običajno pri kapeli, kjer se blagoslovi zelenje oziroma butarice. Nato sledi slovesen vhod v cerkev v procesiji ob petju slavilnih pesmi. V ospredju bogoslužja ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.
Med sveto mašo prisluhnemo slovesnemu branju pasijona, ki je daljše poročilo o Jezusovem trpljenju iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, njegovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter pokopu.
Preden butaro prinesemo k žegnu, je treba opraviti še veliko dela. Tega se dobro zavedajo člani in članice Turističnega društva Sv. Vid iz Šentvida pri Lukovici, ki že nekaj let postavljajo butaro velikanko; pravijo, da meri 27 metrov.
Delo se začne z nabiranjem zelenja, ki ga je za tako butaro potrebnega res veliko. Ko je zelenje nabrano, se delo začne zares, saj je treba zelenje rezati in vezati v šopke, ki jih kasneje privežejo na butaro. Za izdelavo butare velikanke tako ni potrebno le veliko materiala, temveč tudi veliko pridnih rok. V dveh dneh izdelave se jih zvrsti kar nekaj.
Ker je vsaka pomoč dobrodošla, je letos na pomoč priskočila tudi županja občine Lukovica, mag. Olga Vrankar, ko je obiskala izdelovalce butare. A ni prišla praznih rok, saj je vedela, da se pri delu tudi kadi in praši, da je treba kdaj grlo tudi navlažiti.
Več rok pomeni hitrejše delo, zato je bila butara pravočasno dokončana. Ob pomoči tehnike so jo postavili in zvečer jo je župnik pri sveti maši tudi blagoslovil.
DJD





