Kljub slabi vremenski napovedi, ki je koga odvrnila od tega, da bi se udeležil tokratnega dekanijskega romanja na Sveto goro nad Solkanom se je iz župnij Brdo, Blagovica in Krašnja opravilo kar lepo število  vernikov na to romarsko pot pridružila sta še se  duhovnika Anton Potokar iz Krašnje in Janez Evangelist Rus iz Blagovice. Tako so se v soboto 15. oktobra  pridružili romarski skupini dekanije Domžale, ki je štela skoraj 400 župljanov in se je z sedmimi avtobusi namenila na Sveto goro.  Večina od njih se je na Sveto goro  povzpela peš in skupaj z svojimi duhovnimi voditelji premišljevala o trpljenju Jezusa na njegovem križevem potu, križev pot je pripravila župnija Blagovica in je bil nadaljevanje molitve iz avtobusov med samo vožnjo vse do vznožja Svete gore. In , če je razmišljanja ob postajah  križevega pota   pripravila župnija Blagovica, je za petje na križevem potu in potem pri sveti maši in igranje na orgle poskrbela župnija Moravče z organistom Alojzijem Štefanom. Pred sveto mašo je bilo še ravno toliko časa, da smo lahko malce predahnili, tisti, ki so pot prehodili dol in gor so še  preoblekli in že je zvon naznanil začetek svete maše. Sveto mašo je ob somaševanju dekanijskih duhovnikov daroval koprski škof Jurij Bizjak, ki se je v svojem nagovoru poleg leta usmiljenja, na praznik svete Terezija Avilske, imenovane tudi Terezija Jezusova, ali Terezija Velika dotaknil še pereče teme kot je odpuščanje. Predvsem tistega odpuščanja  o povojnih pobojih, za katere nekateri menijo, da so bila častna dejanja in čeprav se je razvnel pogovor o odpuščanju v zadnjem času, se je o tem govorilo že mnogo prej. Kako iz zagate o moriščih namreč ne vemo že 70 let. Verjetno bi se lahko veliko naučili tudi iz Jezusovih besed o dveh sinovih in očetu, ki je bil usmiljen, saj je sina, ki je zapravil premoženje čakal in ponovno  sprejel v svoj dom. Ljubiš vse kar je in ničesar ne sovražiš in tako bi prebivalci enega mesta odšli v drugo mesto in vabili:" Pojdimo skupaj slaviti Gospoda". In vi vsi ste prišli ter ga slavili, tudi za tiste, ki so ostali doma je še dejal škof Jurij. Na koncu svete maše je zbrane  nagovoril še pater  Simon Peter  Berlec rektor oziroma varuh svetišča na Sveti gori. V šaljivem tonu je množico ljudi spodbudil, da se niso vsi naenkrat postavili v vrsto za kosilo, ampak si ogledali še muzej, se sprehodili do kipa sv. Frančiška in si vzeli čas zase za premišljevanje tudi v kapeli prikazovanj. Po kosilu, romarskemu na žlico, ko dobiš veliko več kot si misliš, je bilo še ravno čas za kavico, nato so sledile še izpostavitev Najsvetejšega in litanije. Po litanijah, ko je bil uradni del skupnega romanja zaključen so se mnogi napotili še v Goriška Brda, saj je čas, ko se narava odeva v pisano paleto barv in tam med griči je pogled na naravo še lepši, da ob dobrotah  kmetij ne izgubljam besed.