Prvi konec tedna v novem letu smo se, ‘’Rahučani’’ s prijatelji, podali na tradicionalni zimski pohod po ‘’Rahuški’’ poti. Tokrat je bil pohod že četrtič. Ledeno mrzlega dopoldneva, termometer je kazal dobrih 10 stopinj pod ničlo, se nas je zbralo kar 25. Na hitro smo si izmenjali še nekaj čestitk ob novem letu, nato pa s strumnim korakom podali na pot. V lepem sončnem vremenu smo v koloni drug za drugim zakorakali proti Laščam in naprej po strmi gozdni poti proti gornjem hribu. Kratek postanek, da smo malo zadihali, nato pa naprej proti Straži in Preserjam, kjer smo se malo posladkali in nabrali novih moči za nadaljevanje poti proti Dupeljnam. Obvezno fotografiranje in vpis v knjigo, nato pa naprej po Rokovnjaški poti proti Rafolčam. Že so se pred nami pokazale Rafolče, a mi smo ponovno zavili proti Vrhovljam in po gozdu v smeri bajerjev ter čez Muke nazaj proti brunarici. Po prehojenih 10 km je sledil družaben zaključek ob ogledu slik iz pohodov realiziranih v letu 2016. V brunarici je zadišalo po kuhanem vinu, čaju, sladkih palačinkah, Stane pa je poskrbel, da so nam šle na tanko narezane rezine pršuta še posebno v slast.

NIč topleje pa ni bilo tretjo januarsko soboto, ko smo se podali na vrh Planice k cerkvici svetega nadangela Gabrijela (824 m). Na izhodišču v Crngrobu se nas je zbralo dvanajst pohodnikov vseh generacij. Pri desetih stopinjah pod ničlo nas je strmo v hrib pospremilo jutranje sonce s svojimi žarki. Mimo cerkve Marijinega oznanenja smo po dobro uhojeni, a ves čas zasneženi deloma poledeneli poti po dobri uri in pol prispeli do vrha Planice z markantno cerkvico nadangela Gabrijela. Cerkvico krasijo čudoviti vitraži, od cerkvice pa so se nam, v čudovitem sončnem dnevu brez oblačkov, odpirali prečudoviti pogledi proti Lubniku, Staremu vrhu, Blegošu, Krvavcu, daleč zadaj pa nas je pozdravljal Triglav. Na klopcah ob cerkvici smo se pogreli na toplem soncu, podkrepili in podali nazaj v dolino. Seveda pa v vasi Planica nismo mogli mimo kmetije odprtih vrat. Ob topli krušni peči smo se pogreli, okrepčali, poiskusili domače specialitete in odigrali človek ne jezi. Ob povratku v dolino smo imeli prvi pohodniki priložnost ogledati si še notranjost cerkve Marijinega oznanenja, ki je razglašena za kulturni spomenik. Posebnost cerkve je, da je bila iz prvotno enoladijske sredi 15 st.  prezidana v triladijsko. Notranjost krasijo zanimivo obokan strop in poslikava le tega, kor z orglami, prezbiterij, prižnica, zakristija, … Ob povratku na parkirišče še strnitev utrinkov s poti in pozdrav do februarskega snidenja, ko se planiramo podati na Goro Oljko (920 m).