Člani moškega pevskega zbora Janko Kersnik obujali stare običaje

Nekoč so ljudje godovali - praznovali osebni praznik na dan njihovega svetniškega zavetnika. Godovanje je bilo bolj pogosto tam, kjer je bilo v navadi osebno poimenovanje po svetniku, ki goduje po dnevu rojstva oz. krsta. Godovanje je bilo včasih pomembnejše kot rojstni dan. O tem priča tudi rek, da ima rojstni dan vsak pes, godu pa ne. Mnogi stari ljudje npr. sploh niso vedeli za svoj rojstni dan, praznovali pa so god. Osebi, ki goduje, so domači in prijatelji prišli voščit srečo in prinesli darilo. Zvečer pred godovnim dnem je bila na podeželju navada godovniku pred hišo z različnimi predmeti ropotati - na Dolenjskem so temu rekli rumplati (pogovorno ramplati), na Kozjanskem ropotati -pri nas je v navadi freh delati, dokler jim slavljenec ni odprl in jih pogostil.

Na večer pred godom sv. Karla Boromejskega so se pevci moškega pevskega zbora odpravili k godovniku, avtorju tega zapisa, freh narediti. Po stari navadi, ki ni samo družila sorodnikov, ampak so se zbrali kar iz cele vasi in žal v času vse hitrejšega ritma močno upada, so ponovno obudili to staro šego, ali navado. Petju pa ni prisluhnil samo godovnik , ampak tudi okoliški prebivalci, ki so bili nemalo presenečeni, da se ljudje še znajo poveselit in narediti komu prijetno presenečenje. Kot se za freharje spodobi so za vzdušje znali poskrbeti tudi kasneje in pesem se je razlegla še dolgo v noč. Naj vam dragi pevci glas in smisel za humor in presenečenje ne poide tudi v prihodnje, da boste s svojim petjem in hudomušnostjo presenetili z frehom še koga. Običaji naših dedkov in babic ne bodo zamrli, saj jih pevci moškega pevskega zbora ponovno oživljajo.