Pod geslom Življenje je sveto in nenadomestljivo sta
na pogovorni večer v Kulturni dom
Antona Martina Slomška v Šentvid
vabila v petek 10. nov.202. Občinski odbor Nove Slovenije in Župnija Brdo. Najprej
sta zbrane pozdravila predsednica OO NSi Mojca Stoschitzky in domači župnik Bernard Rožman nato je pogovor
o evtanaziji oziroma o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju
življenja vodil Anton Meden, kot gosta
pa sta sodelovala s. Emanuela
Žerdin (Ljubhospic) in prof. dr. Pavel
Poredoš, zdravnik, predsednik Slovenske
medicinske akademije in član Komisije RS za medicinsko etiko. Kot vemo, je
predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v zakonodajni
postopek vložilo združenje Srebrna nit, ki je za tak postopek zbralo dovolj
podpisov volivk in volivcev. Osebno menim, da so podpise prispevali predvsem tisti,
ki so danes zdravi in (še) ne razmišljajo o trenutku slovesa. Čeprav trdijo, da
z zakonom le želijo dati, neozdravljivo bolnim, ki trpijo neznosne bolečine,
možnost dostojanstvene smrti, ki bo pravno urejena, zagotavljala družbeni
nadzor in varnost postopka pred zlorabami, je vse skupaj zelo vprašljivo. Da je
res tako, nam je v pogovoru najprej
razjasnil prof. dr. Pavel Poredoš, ki je poudaril, da zdravniška zbornica
nasprotuje zakonu, saj zdravnike zavezuje
Hipokratova prisega. Ta se je
sicer z leti posodabljala in pravi :"V trenutku, ko stopam v
zdravniški poklic, svečano obljubljam,da bom svoje življenje postavil v službo
humanosti; da bom do svojih učiteljev ohranil vso dolžno hvaležnost in
spoštovanje; da bom svoj poklic opravljal vestno in dostojanstveno;
najpomembnejša mi bo skrb za zdravje mojega pacienta; spoštoval bom skrivnosti,
ki mi jih je zaupal, tudi po njegovi smrti; z vsemi svojimi močmi bom ohranjal
čast in plemenite tradicije zdravniškega poklica; moji kolegi mi bodo bratje in
sestre; pri izvajanju svoje dolžnosti do bolnika name ne bodo vplivale nobene
od naštetih okoliščin: starost, bolezen, nemoč, vera, etnično poreklo,
nacionalnost, spol, politična pripadnost, rasa, seksualna usmerjenost, razredna
pripadnost ali katerakoli druga osebna okoliščina; absolutno bom spoštoval
človeško življenje; niti pod vplivom grožnje ne bom dopustil, da se izkoristi
moje medicinsko znanje z namenom kršenja človekovih pravic in svoboščin. To
obljubljam svečano, svobodno, sklicujoč se na svojo čast". Nato pa je
spregovoril tudi o težavah s katerimi se spopadajo v državah, kjer je
evtanazija že uzakonjena. Pogled v
statistiko storjenih evtanazij je
zastrašujoč, saj jih je prav v času pred dopusti največ. Ob tem se velja zamisliti
- je človek res tako malo vreden? In ko smo že pri vrednotenju, naj
izpostavimo, da so ene izmed podpornikov
evtanazije tudi zavarovalnice, ki na
postopek in čas zdravljenja gledajo s stroškovnega vidika in ne s človeške
plati. Ob tem nas skrbi tudi dejstvo, da
hoče zakon negirati zdravniško stroko, etiko in človekovo vest. Prof. dr. Pavel
Poredoš nam je izpostavil dejstva in dileme z zdravniškega vidika, sestra
Emanuela pa je spregovorila na osnovi osebnih izkušenj in doživljanja pri delu
z hudo bolnimi in umirajočimi v Ljubhospicu. Zelo nazorno je predstavila drugo možnost,
to je paliativno oskrbo, ki pomeni aktivno,
celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podporo njihovim
bližnjim. Osnovni namen
paliative je izboljšati kakovost življenja bolnika in njihovih bližnjih, pa naj
bo to v bolnišnici, v edinem domu Hospic, ali pri bolniku doma. Še vedno največ
neozdravljivo bolnih želi zadnje dni preživeti in umreti doma. Vendar njihovi
bližnji niso usposobljeni in nimajo dovolj znanja za oskrbo bolnika in se ga zaradi
tega bojijo sprejeti domov. Številne primere iz dolgoletne prakse nam je tokrat
opisala sestra Emanuela ob katerih smo poslušalci obnemeli in so nam dali povod
za razmišljanje. Pretresljivo je, kako zbolijo mlade mamice in prav te najtežje
umirajo, saj je materina ljubezen največja jih tudi v najtežjih trenutkih
razjeda skrb, kaj bo z njenimi otroki, ko bo odšla. Ob tem nas je sestra opomnila
tudi, da je Slovenija družba starejših in da se vsi staramo, zato bo potrebno
velik poudarek dati poučevanju zdravstvenih delavcev za paliativno oskrbo. V
svoji dolgoletni praksi je videla veliko ljubezni med bolniki in njihovimi
svojci, ki iščejo tolažbo tudi v molitvi. Naj nas torej vodi ponižnost, svetost in hvaležnost, za vse
kar od starejših prejemamo.
Razmišljanje je dokazalo,
kako zgrešeno je utemeljevanje predlagateljev zakona, da je uzakonitev
evtanazije edina rešitev za neozdravljivo bolne. Žal se pobudniki zakona verjetno
dandanes ne zavedajo, da so na poti staranja tudi sami, da bolezen ne izbira,
ne časa ne let in se ne vprašajo kako se bodo počutili, ko jim bodo njihovi
svojci odrekli pomoč v težkih trenutkih in bodo želeli, da se prej poslovijo s
tega sveta.
Čeprav smo v pogovoru razmišljali o težki temi, je bil večer bogat in
sklenili smo ga z geslom »Naj živi življenje in naša osebna drža« Če pa bo
predlagan zakon sprejet, imamo pravico in ga lahko zavrnemo in rečemo NE
evtanaziji na referendumu. DJD