V nedeljo, 22. maja 2016, smo se odpeljali na ogled Kraškega roba. Kot začetno točko smo si ogledali cerkev sv. Trojice s taborskim obzidjem, kjer so ravno na to nedeljo proslavljali praznik sv. Trojice s svečano mašo. Po njej smo si ogledali znamenite freske mrtvaškega plesa, kjer so prikazani rodovi od revežev, trgovcev, bankirjev, vladarjev do papeža, ki morajo vsi umreti. Naj si pridejo ta ples ogledat moderni egoisti in brezbrižneži z desetinami milijard premoženja, ki jim ga nikoli ni dovolj in še kar naprej ropajo svetovno prebivalstvo, ki se kar mirno zasužnjuje. Kar nekoliko vznemirjeni smo hoteli nadaljevati na Kraški rob. Na izbiro smo imeli več poti. Če nimaš cilja je vsaka pot prava, vendar mi smo imeli cilj osvojiti polico Kraškega roba. Ker se vodstvo ni takoj uskladilo za pot, je krmilo prevzel najstarejši član Franci, ki smo mu seveda zaradi neštetih izkušenj sledili. Na strmi steni smo se cik – cak prebijali mimo obrambnega stolpa proti vrhu. Zamudnik Klavdij nas prav zaradi več možnosti dostopa ni našel in je sam užival s svojo družino. Mi pa smo se lepo posedeli na sončnem vrhu, pomalicali, opazovali lepo okolico in uživali v pogledu na morje.
V soboto, 18. junija 2016, pa smo se odpeljali po vijugastih in dolgih cestah v deželo kralja Matjaža, ki bi se že moral zbuditi iz dolgega spanja in narediti red v deželi Sloveniji. Našel pa sem ga še vedno za mizo in ne vem, če ni dobil kakega dopinga in se kar ne more prebuditi. Na Domu na Peci smo se najprej okrepčali, nato pa po krasni cvetni in z vonjem bora napojeni poti prišli na vrh Pece (2125 nm) in osvojili letošnji prvi dvotisočak, kjer se je res odprl krasen in poučen razgled v vseh smereh neba. Območje gore Pece spada v Geopark Karavanke pod Unescovim okriljem, ki je prvi geopark v Sloveniji in prvi čezmejni geopark med Slovenijo in Avstrijo. Naslednjič pa na Visoki Kanin.
