Od kod ideja za postavitev razstave svojih številnih del ob 50. letnici ustvarjalnega oblikovanja?

Ko sem pregledoval kartone, v katerih sem hranil arhiv izdelkov, kar se jih je še ohranilo v 50 letih, sem pomislil, zakaj pa ne bi tega pokazal svojim prijateljem, sosedom, sodelavcem in drugim, ki jih to zanima. Tako sem začel urejati material in mislim, da sem izbral kar tretjino vsega  mojega dela.

Kaj vse bo možno videti na razstavi?

To so  predvsem grafični izdelki za večja in manjša podjetja, samostojne podjetnike, občine, kulturna in športna društva in seveda za gasilska društva. Veliko sem oblikoval za bivšo domžalsko občino, po razdružitvi pa sem delal tudi za vse novonastale občine (Moravče, Mengeš, Komenda, Trzin, Lukovica). Razen z grafiko sem se ukvarjal tudi s kiparjenjem in priložnostnim oblikovanjem, fotografijo,  kakor tudi s sodelovanjem na raznih natečajih za idejne zasnove logotipov.  BAVI je celostna grafična  podoba balkanskih veteranskih atletskih iger v Domžalah septembra 2011. To je bil moj velik projekt. Obsegal je oblikovanje logotipa, vseh tiskanih medijev, plaket, medalj, panojev, opreme štadiona  in oglasov, načrtov tekmovanja. Ta obširen projekt sem pripravljal skoraj tri mesece. LESTROJ Trzin je eden prvih logotipov iz leta 1989, ki še danes služi svojemu namenu in je del celostne grafične podobe.  SLOKA je celostna podoba ene največjih naših kartonskih tovarn  iz Trbovelj.

Kaj je vaš osnovni poklic in kako ste se izobraževali? Že v osnovni šoli ste pokazali veliko nadarjenosti za risanje?

Res je. V osnovni šoli sem rad in veliko risal in slikal. Hotel sem postati slikar. Naš sosed, akademski kipar Marko Šuštaršič mi je takrat predlagal aranžersko šolo, ki naj bi bila dobra odskočna deska za naprej, ker se s slikarstvom ali kiparstvom že takrat ni preveč dobro živelo. Starši so me pri tem podprli. Zelo uspešno sem končal srednjo šolo in se zaposlil v Kranju kot aranžer, popoldne pa sem poučeval  risanje na osnovni šoli v Dobu. Toda vleklo me je na visoko šolo za dizajn, ki pa je takrat v  Sloveniji še ni bilo. Po nekaj letih so v okviru likovne akademije v Ljubljani odprli smer za industrijsko  in grafično oblikovanje. Prijavil sem se na sprejemni izpit. Med 450 kandidati so izbrali 22 študentov. Bil sem med njimi. Uf – zdaj bo pa treba začeti … pa se je začelo.  

Kakšen je bil poklic oblikovanja nekoč in kako se to dogaja danes?

Delal sem za večje firme: Univerzale, Toko Domžale, Walter Wolf, Obrtna zbornica, Napredek, Sloka Trbovlje itd. Sprva brez računalnika, vse ročno (risanje, montaža, lepljenje, prelomi…..). Precej teh prvih, povsem ročno oblikovanih grafičnih izdelkov sem vključil tudi v razstavo. 

Potem sem spoznal, da brez računalnika ne bo šlo. Nakup tega in pa ene izmed prvih različic programa CORELDRAW je bila takrat velika investicija. S programom, ki je bil v osnovni verziji še zelo zapleten in počasen, sem se spopadel sam. Brez tečajev ali pomoči sem počasi obvladal skrivnosti in možnosti, ki mi jih je ponujal. Kasneje sem to nadgradil z zmogljivejšim računalnikom in izboljšanimi verzijami programa. Tudi na tem področju velja, da je vse potrebno narediti še hitreje in še boljše, zato je napredek zelo hiter in mu je težko slediti. Danes je poplava oblikovalcev, vsak zna napraviti vse, če le zna prižgati računalnik. Še vseeno pa se kje najde delo, kjer je zraven tudi duša… to pa vidi le izkušeno oko..

Kaj vam pomeni pri talentu šolska izobrazba?

Eno brez drugega ne gre.  Na akademiji so profesorji, ki želijo prebuditi tiste skrite kotičke študentove duše in iz njih privabiti nekaj več, nekaj kar se skriva v talentu. Imel sem odlične profesorje, ki so znali z ne prisilnim pristopom vzbuditi željo po znanju.

Kateri so bili vaši vzorniki in kako ste se srečali s častnim občanom Lukovice oblikovalcem Nikom Kraljem, avtorjem svetovno znanega stola Rex?

Moji vzorniki so predvsem profesorji iz akademije (Peter Skalar, Saša Mechtig, Andrej Jemec, Drago Tršar, kakor tudi Oskar Kogoj, Robert Lešnik, Jani  Bavčer itd. ). Z Nikom Kraljem se nisem srečal, a ga občudujem. V tistem času,  ko je bilo oblikovanje še v razvoju, je naredil velik korak v svetu dizajna. Firme, ki so imele in prepoznale take talente kot je bil Niko, so jim dale veliko podporo za delo (tehnološko, finančno, moralno). Najboljši oblikovalci so zrasli v podjetjih v katerih so bili zaposleni in so se sočasno šolali.

Kako sledite moderne trende v oblikovanju in kako so vam všeč. Kako da ste se odločili za samostojno pot? Kaj so bile prednosti in na kakšne ovire ste naleteli?

Kot vsako področje, se tudi oblikovanje razvija, predvsem s tehnologijo, ki gre s  svetlobno hitrostjo naprej. Tisti, ki znajo to izkoristiti, seveda z veliko mero talenta in izkušenj so zelo uspešni – občudujem jih. Na samostojno pot sem odšel iz tovarne Toko, ki je pešala kot tedaj veliko slovenskih uspešnih firm. Postal sem samostojni kulturni delavec in naročil sem imel dovolj. Bil sem neodvisen, neobremenjen z delovnim časom, kar je zame zelo pomembno, saj sem najbolj ustvarjalen v zgodnjih jutranjih urah. Največja težava je bila plačilni nered. Precej časa  sem porabil  za izterjavo dolgov.   

Na katere izdelke ste najbolj ponosni?

Ponosen sem na vse izdelke, predvsem pa na logotipe. Nastalo jih  je preko 200 in skoraj vsi so še v funkciji. Tudi drugi grafični izdelki so mi pri srcu, predvsem  tisti, kjer ni bilo velikega vpliva naročnika.

Logotip HK Prevoje je eden mojih prvih logotipov za šport. Predstavniki Olimpije iz Ljubljane so želeli odkupiti ta logotip  za zajeten kupček denarja. Kljub naši revni blagajni smo se odločili, da ga ne damo. Tako je tudi ostalo. Še vedno je prevojski.

Kar pa se tiče hobija so to skulpture, ki so večne.

S čim se ukvarjate sedaj, ko ste že nekaj let upokojeni?

Še vedno delam za podjetja, ki sem jim zvest preko trideset let, skoraj za vsa društva in organizacije v naši občini pa tudi izven. Veliko več pa se posvečam hobijem: kiparjenju in oblikovanju iz lesa, kolesarjenju, pohodu na Limbarsko goro, igranju pri godbi Lukovica, pri kateri bo drugo leto 20 letnica itd.

Komu bi se radi zahvalili ob tej življenjski razstavi, ki bo odprta 7. septembra 2017 ob 19. uri v Pungartnikovi hiši v Lukovici?

Za vse moje podvige se moram zahvaliti mojim zvestim poslovnim partnerjem, moji družini, prijateljem, sodelavcem, predvsem pa ženi Miji, ki me je podpirala in me še podpira pri večini mojih odločitvah. Hvala vsem.   

Zahvaljujemo se vam za velik ustvarjalni doprinos oblikovanja v nekdanji skupni občini Domžale kot tudi v naši občini Lukovica, kjer ste pomagali veliko društvom od gasilcev, godbenikov, hokejistov, športnikom do kulturnikov itd. Želimo vam še veliko ustvarjalnih uric, da z veseljem prikažete lepoto vaših izdelkov našim občanom.