Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

Albin Zajc: Čebelarjenje ni zgolj hobi, to je način življenja

Vsak čebelar bo najprej izpostavil, da so čebele, majhne in pridne delavke, tiste, ki mu v veliki meri krojijo življenje. Tudi ustanovni in dolgoletni član Čebelarskega društva Lukovica ter aktiven čebelar Albin Zajc ni izjema. Letos je prejemnik najvišjega priznanja v Sloveniji na področju čebelarstva - priznanja Antona Janše I. stopnje.
Kako se spominjate začetkov čebelarjenja? Je bilo čebelarstvo prisotno že prej v vaši družini?
Lahko rečem, da je čebelarstvo v naši družini. Že praded je bil med ustanovnimi člani v čebelarskem združenju za brdski sodni okraj. Čebelaril je tudi stari oče, čebelaril je stric, čebelaril je moj oče ... Sicer pa je tako, da mora imeti človek nekaj v sebi, da začne čebelariti. Marsikdo začne zaradi komercialnega vzgiba, vendar to ni dolgoročno. Ob prvi večji težavi neha čebelariti, ker pri čebelarstvu je tako: mogoče pride ena dobra letina, potem je tri leta mogoče ni. In pravi čebelar bo vztrajal, tisti, ki pridobitveno čebelari, pa zagotovo ne.

Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati s čebelami?
Čebelarim 34 let, leta 1980 sem začel čebelariti po naključju, sicer pa kot sem rekel, človek mora to začutiti in začneš čebelariti.

Kaj je tisto, kar vas pri čebelah pritegne?
Stik z naravo, stik z živaljo ... pa vendar je težko opisati, kaj je tisto, kar te najbolj pritegne. Če enostavno povem: danes brez čebel ne bi mogel biti.

To je torej način življenja?
Točno tako, ni samo hobi, ampak je način življenja. Način življenja s čebelami in to je to.

Kaj pa vaše udejstvovanje v društvu? Bili ste prvi predsednik Čebelarskega društva Lukovica ...
Predsednik čebelarske družine Lukovica je bil profesor Kos in ker je bil bolan, si je v tistem času zamislil, da bom jaz predsednik. Bil sem še mlad, to je bilo leta 1993 oziroma 1994. Takrat sem rekel, da če ne bo nikogar drugega, bom pa jaz, vendar šele v naslednjem letu. Nikogar drugega ni bilo in tako sem postal predsednik. Vsem seveda to ni bilo všeč, vendar sem prevzel predsedovanje čebelarske družine, nato pa je prišla lokalna samouprava in so se pokazale tudi druge potrebe, dobili smo občino in sredstva, ki smo jih dobili, smo nosili v društvo v Domžale in na osnovi tega smo ustanovili svoje društvo.

To je bilo leta 1996. Vsega skupaj sem bil predsednik 17 let, nato sem bil podpredsednik, predsednik inventurne komisije, aktivno sem sodeloval in delal vsa ta leta in to je na kratko moje udejstvovanje.

Letos ste prejeli priznanje Antona Janše I. stopnje. Kaj vse stoji za tem priznanjem, kaj bi lahko izpostavili?
Večkrat sem se vprašal, kdo si tako priznanje zasluži ali kdo si ga ne zasluži. Če je podeljenih preveč takih priznanj, potem nima več prave vrednosti in se razvrednoti.

Pa vendar takega priznanja ni lahko dobiti.
Dolgoletno delo, delo na bazi društva, delal sem z mladimi, bil sem jim mentor, bil sem član komisije za medovita zelišča, vodil sem več skupin, organizirali smo razne prireditve ... Polno sem se angažiral in čebelarji v društvu so se odločili, da bi bilo prav, da mi podelijo to odlikovanje.

Predvsem bi rad izpostavil, da je bil čas, ko smo bili v ČD Lukovica med najbolj aktivnimi, predvsem smo veliko pripomogli k temu, da se je začel graditi čebelarski dom na Brdu, čeprav to nekateri neradi slišijo. Bili smo prva gonilna sila, leta 1999 smo organizirali problemsko konferenco, na katero smo povabili kmetijskega ministra, predsednika ČZS, novinarje, župane sosednjih občin in so se odzvali in tako se je začelo. Dosti organizacijskih akcij je bilo v naši domeni, potem so svoj del doprinesli v glavnem čebelarji s Štajerskega, bolj kot pa denimo okoliška društva. Vendar pa smo bili Lukovica vedno prvi zraven. Smo bili pa tudi prava ekipa, tako kot bi rad pohvalil tudi zdajšnjo ekipo, ki dela odlično in društvo res dobro dela. Sploh v današnjih časih, ko to ni tako enostavno.

Dejavni ste tudi na Čebelarski zvezi Slovenije, vendar to za vas ni le delo, čutiti je, da v to vlagate nekaj več.
Kot prvo mi je to delo, kot drugo pa me pritegne kot čebelarja, sploh ker sem se udejstvoval pri gradnji in čutiš nekaj drugega, kakor tisti, ki pride naknadno. Če bi želel ovrednotiti vse, se ne bi dalo in niti ne bi želel.


Ampak vaše življenje niso le čebele. Kaj lahko o sebi še poveste?
Zdaj sem upokojenec, vendar imam še podjetje in še vedno malo delam. Malo več čebelarim kakor sem prej. V prostem času se rad peljem z motorjem in skrbim za dom, se ukvarjam z vnukinjami ...

Kako je vaša družina sprejemala ves ta odsoten čas, ki ste ga preživeli pri čebelah ali pa, ki ga preživite pri čebelah?
Moram poudariti, da mi žena ogromno pomaga. Če čebelariš sam, je to žalostno in uspeh pri vsaki stvari, ne le pri čebelah, je to, da za tabo stoji družina. Pri nas je tako, kadar je potrebno, delamo vsi. Vsak, ki ima čas. Predvsem pa mi žena pomaga pri vsakem točenju, pri vsakem večjem delu, drugače je to nemogoče. Oziroma bi se dalo, vendar ni tistega pravega uspeha. Med točim recimo na treh lokacijah: Vrh nad Krašnjo, Radomlje in doma in sva na polovici dneva z ženo že pri koncu in pospravljava. Sva usklajena in delo poteka kot po tekočem traku.

Koliko časa pa recimo preživite pri čebelah?
Zdaj, ko je sezona, sem vsakodnevno pri čebelah. Je pa odvisno, kaj se dogaja. Ko čebele rojijo ali pa ko jih je treba pregledati, se recimo zamudim dlje časa. Drugače pa, če ne drugače, grem iz radovednosti pogledati, kako so čebele.

Kako pomembno je, da ljudje kupujejo med pri lokalnem čebelarju?
Prav je, da ljudje uporabljajo domači, slovenski med, ki je zagotovo najboljši. Sicer pa jaz recimo prodam vse doma. Odkar sem v blagovni znamki Črnega grabna, grem enkrat na leto tudi na sejem, običajno je to Lukov sejem.

Se pravi, bralci Rokovnjača, ki bodo med potrebovali, ga lahko kupijo tudi pri vas?
Seveda. V Spodnjih Praprečah 9. Lahko pridejo po čebelje pridelke ali pa samo na klepet. Dobrodošli.

Gospod Zajc, iskrene čestitke ob prejemu priznanja in Naj medi letos, v naslednjem letu in vsa leta naprej …

 

Katja Nakrst

Oglejte si tudi