V četrtek, 9. aprila, je bilo v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici zelo živahno. Zvrstilo se je več dogodkov, povezanih s čebelarji, čebelarkami in čebelarstvom.

V okviru projekta LIFE Varna paša, ki ga izvaja Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) skupaj s partnerji, so dopoldne razdelili opremo za zaščito čebelnjakov pred medvedi. Čebelarji so prevzeli prvih 19 kompletov, preostale izmed skupno 89 kompletov – ti poleg električne ograje vključujejo tudi akumulator – pa bodo razdelili v prihodnjih dneh.

Z dobavo zaščitne opreme želijo izboljšati varnost čebelnjakov ter zmanjšati škodo, ki jo povzročajo medvedi. Električne ograje bodo namestili tudi na učnih čebelnjakih po državi, tako za zaščito kot za izobraževalne namene.

Predsednik ČZS Boštjan Noč je ob tem poudaril, da se bodo čebelarji na teh lokacijah lahko naučili pravilne uporabe električnih ograj oziroma »električnega pastirja«. Opozoril je tudi, da so čebelnjaki med objekti, na katerih medvedi vsako leto povzročijo največ škode.

O tej problematiki so govorili tudi na strokovnem srečanju. Tomaž Berce z Zavoda za gozdove Slovenije, koordinator projekta LIFE Varna paša, je predstavil temo Medvedi in čebelnjaki: tveganja in preventiva. Dr. Aljoša Pirnat z Ministrstva za naravne vire in prostor je govoril o škodnih dogodkih in sistemu odškodnin, čebelarka Gordana Vidić pa o učinkoviti zaščiti čebelnjakov.

Boštjan Noč je ob tem poudaril tudi potrebo po dialogu z državo glede upravljanja z velikimi zvermi. Skupaj z Lidijo Senič, vodjo služb ČZS, je sodeloval pri razdelitvi zaščitnih mrež.

Po strokovnem delu so sledila vprašanja udeležencev, nato pa je ČZS za predstavnike medijev pripravila dan odprtih vrat. Predstavili so delovanje organizacije, njeno poslanstvo in dejavnosti za razvoj ter promocijo slovenskega čebelarstva. Dogodek so zaključili s pokušino medene kulinarike, kjer so udeleženci spoznali raznoliko uporabo slovenskega medu in drugih čebeljih pridelkov.

3. Riharjev dan v znamenju znanja in tradicije

Tretji dogodek dneva je bil 3. Riharjev dan, posvečen Jožetu Riharju, inženirju agronomije in enemu najpomembnejših slovenskih čebelarskih strokovnjakov. Rodil se je 17. aprila 1914 v Gabrju pri Ljubljani.

Po osnovni šoli na Dobrovi je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je leta 1934 maturiral. Leta 1939 je diplomiral na agronomsko-gozdarski fakulteti v Zemunu s študijo Čebelarstvo v ljubljanskem rajonu, ki velja za prvo diplomsko delo s področja čebelarstva na jugoslovanskih univerzah.

Služboval je na različnih strokovnih in raziskovalnih mestih ter pomembno prispeval k razvoju čebelarstva. Njegovo raziskovalno delo je zajemalo področja morfologije kranjske čebele, produktivnosti čebeljih družin, medenja gozdnih rastlin ter bolezni čebel. Bil je tudi avtor številnih strokovnih del in predavatelj.

Uvodoma je zbrane nagovoril dr. Marijan Pogačnik, direktor Biotehniškega centra Naklo. Poudaril je pomen izobraževanja, povezovanja teorije in prakse ter vlaganja v mlade kadre. Ob tem je izpostavil, da znanje ni cilj, temveč pot, ki jo moramo graditi skupaj.

Sledila je predstavitev Čebelarske šole Antona Janše, ki jo je predstavila Manca Hotko, nato pa še podelitev licenc novim predavateljem. Med njimi so:

• Brane Borštnik (pridobivanje cvetnega prahu, oskrba čebel, predelava voska),

• Marija Arh Ivanšek (medena kulinarika),

• Boris Potočnik (higienske smernice in kakovost medu),

• Lea Balen Percela iz Hrvaške (čebelji strup).

Predsednik ČZS Boštjan Noč je prejemnikom čestital in poudaril pomen povezovanja znanosti in prakse.

V nadaljevanju so sledila še predavanja o vplivu podnebnih sprememb na čebeljo pašo (Aleš Bozovičar) ter o kakovosti čebeljega voska (dr. Lidija Svečnjak).

Boštjan Noč je v zaključnem nagovoru izpostavil razočaranje nad nizko udeležbo na dogodku, zlasti med čebelarji in predavatelji. Poudaril je, da znanja nikoli ni dovolj in da je izobraževanje ključno za razvoj čebelarstva.

Ob tem je opozoril tudi na pomen spoštovanja velikih osebnosti slovenskega čebelarstva, kot sta bila Jože Rihar in dr. Poklukar. Po njegovih besedah bi morali takšne posameznike bolj ceniti in ohranjati njihovo dediščino.

Zaključil je z mislijo, da je znanje temelj napredka in da mora slovensko čebelarstvo ostati povezano, odprto za učenje ter usmerjeno v prihodnost.