Slovenski častnik in pisatelj se je rodil 23. september 1852 v vasi Spodnje Loke v občini Lukovica. Preminil je 19. september 1917 v mestu Pulkau, Avstrija.

"Pokrajina krog Limbarske gore je rodovitna. Iz nje so izšli: Vega iz Zagorice, dr. Detela iz Moravč, Vesel iz Kosez, Kersnik iz Brda, Andrejčkov Jože iz Krašnje, Podlimbarski iz Spodnjih Lok - krasen venec, iznad katerega se dviga Limbarska gora, ponosna na svoje rojence ob vznožju."

 (Ivan Vrhovnik v knjigi Slava Podlimbarskemu)

Rodil se je srednjemu kmetu v Spodnjih Lokah pod Limbarsko goro, zato je kasneje izbral psevdonim Podlimbarski. Po domače se je pri hiši reklo pri Nejčetovih.

"Bilo je leto 1859. Peljali so me mati za roko, bosonogega smrkolina v krašenjsko šolo. Za mizo stal je učitelj fare – imeniten mož Kogej z imenom. Tresel sem se pri njegovem govoru, kajti čul sem doma, da učeniki so ostri in radi tepejo. Pa zaradi tega bilo je kmalu boljše. Zaprl me je sicer med leti, v katerih sem sesal njih omiko, parkrat čez opoldne. Udaril pa me ni nikoli, le enkrat po prstih. Kako veselje pa je bilo, kadar smo iz šole domov drli po cesti, po travnikih, med poljem čez Cicelj ali pa za Radomljo. Bili smo ločanski in žirovški otroci. Kričali, peli, skakali, plesali in trgali smo se med potjo, da se je vse kadilo. V žabniku za cesto smo lovili ribe, po travnikih in poljih nabirali cvetice in v Radomlji se kopali fantje in dekleta skupaj. Nismo se sramovali jeden druzega, akoravno smo čisto nagi cokljali po vodi. Komaj sem dal knjige iz roke, spustili so mi oče krave in z velikim hlebom v roci gnal sem na pašo in se je začelo zopet novo veselje."

 (iz rokopisov Frana Maslja Podlimbarskega)

Ljudsko šolo je obiskoval v Krašnji, gimnazijo pa v Ljubljani. Skozi šolska leta se je spopadal z velikimi gmotnimi težavami. Od doma je prejemal skromno pomoč, ki je komaj zadostovala za stanovanje. Za hrano in obleke je moral poskrbeti sam, zato je pozneje zapisal, da se mu vse življenje sanja o raztrganem obuvalu. Med počitnicami ga je v 4. razredu in 1. gimnaziji doma poučeval rojak Jože Podmilšak - Andrejčkov Jože. Vsak dan je hodil z latinsko slovnico na strmo reber nad Krašnjo, ki se imenuje "Konj". Podmilšak ga ni učil le šolskih predmetov, ampak ga je navduševal tudi nad slovenstvom in mu posojal leposlovna dela.

"V Ljubljani sem bil večkrat lačen, da me je po vseh udih krč trgal. Kolikokrat sem se šel sprehajat po ljubljanskih ulicah z upom, da bom srečal brata z velikanskim hlebom soržičnega kruha in marsikdaj sem se prevaril. Pot na grad sem kmalu spoznal in šel sem marsikdaj na ono višino, od koder se je videla Limbarska gora in mislil sem na domače trate in tovarše. Mnogo slabega sem užil in v mojih bridkih urah tešil me je samo spomin na slamnato domačijo."

Usoda je hotela, da je bil celo življenje vojak. Opravil je izpit za računskega častnika in napredoval vse do stotnika. Selil se je iz kraja v kraj v Avstriji, na Češkem, na Slovaškem, v Italiji, v Bosni in mislil na domovino. V beležnico je vsak dan zapisoval spomine, doživljaje, čustva, koncepte pisem in osnutke literarnih del. Upokojen je bil v Krakovu leta 1905 kot računski stotnik.

Po vrnitvi se je po nekajletnem odmoru vrnil k pisanju. Izšlo je nekaj kratkih črtic, pisati je začel roman Gospodin Franjo, ki je odličen opis razmer v Bosni po avstro-ogrski zasedbi.

Roman je bil natisnjen konec leta 1913. Potem pa so se začela najtežja leta njegovega življenja. Ob izidu so bralci roman sprejeli s pravim navdušenjem. Po začetku prve svetovne vojne je ljubljansko deželno sodišče potrdilo odločbo državnega pravdnika o zaplembi romana, in sicer z utemeljitvijo, da ima "izrazito politično tendenco".

Vojaško sodišče je pisatelju marca 1915 odvzelo častniške čine, za nekaj časa tudi pokojnina, junija 1916 pa je bil poslan v izgnanstvo v trg Pulkau na Nižjem Avstrijskem. Obhajale so ga slutnje, da nikdar več ne bo videl svoje domovine. Sredi julija 1917 je bilo njegovo prisilno bivanje v tujini ukinjeno, čakal je le še na potni list, ki je prišel 19. septembra 1917.  Na isti dan je žal tudi umrl. Pregnanstvo mu je načelo zdravje. Na sprehodu mu je postalo slabo, zadela ga je kap. Njegove posmrtne ostanke so prepeljali v domovino 21. junija 1922. Počastili so ga kot narodnega mučenca in ga pospremili na pokopališče velikih Slovencev na ljubljanskem Navju.

Na Nejčetovi hiši so septembra leta 1921 odkrili spominsko ploščo, kjer je s toplimi besedami govoril o svojem stanovskemu tovarišu general Rudolf Meister. Igrala je domžalska zgodba.

Podlimbarski je sprva pisal pod vplivom Jurčiča in njegovega učenca Andrejčkovega Jožeta. Iz gradiva, ki se mu je nabiralo v notesih, je zasnoval črtice, povesti in novele iz bosanskega in domačega življenja, kot so: Krokarjev pezer (1886), Hadžija Mato (1887), Markica (1887), Stričevi darovi (1889), Plaznik in kirasir (1889), Kako sem prvikrat romal (1890), Sinica (1897), V vojaškem arhivu (1897). Iz ljubljanskega predmestnega življenja v Kravji dolini, ki ga je dobro poznal, je zajel povest Gorski potoki (1895). Napisal je še druga dela. Po njem se imenuje tudi kulturno umetniško društvo v Krašnji.

"Največ sem pisal zato, ker sem se bal, da sicer na tujem pozabim jezik, ki mi je sveta zapuščina po materi. Njen govor sem si hotel ohraniti kot drag spomenik in zato sem pisal v njem."

 (Fran Maselj Podlimbarski)

Kristina Galun, Knjižnica Domžale