Ob misijonski nedelji mi misli ponovno poromajo na misijon San Miguel de Italaque, kjer je deloval slovenski misijonar Franci Pavlič. Iz naših krajev je odšel v misijone in tam pustil globok pečat, kljub prerani smrti; zaradi izčrpanosti je umrl leta 2005, star komaj štirideset let. Tako kakor on nešteto misijonarjev in misijonark po vsem svetu oznanja Evangelij, a ne le to, kjerkoli je krščanska skupnost, se vedno ukvarja tudi s šolo in cestami, saj omogočajo pretok ljudi, komunikacijo med njimi, nove povezave ter s tem seveda tudi prenos informacij in znanja. Franci Pavlič je vse do svoje smrti, ko je izčrpan omahnil, visoko v Andih gradil za Aymare poleg šol celo univerze in tudi ceste. A vsega tega verjetno ne bi zgradil, če ga pri tem ne bi podpirali rojaki v domovini in tujini. Čeprav je od njegovega slovesa minilo že nekaj let, na Brdu še vedno živi, tudi ob pomoči Pavličevega sklada in skupine, ki zbira star časopisni papir za vzdrževanje misijona. Nekaj sredstev za misijone prinese tudi zbiranje poštnih znamk, ki se ob pomoči Franca Sakside prodajo po svetu in tako prineso nekaj v skoraj vedno prazno blagajno Misijonskega središča Slovenije. Saj ne, da je blagajna vedno prazna, le prosilcev za pomoč, naših misijonarjev in misijonark, je veliko in tako se vsak zbrani evro še kako dobro pozna. Vsak dan je lahko misijonska nedelja, če nekaj od našega obilja, ki ga, moramo priznati, tudi ni veliko, damo za misijonarje in misijonarke, naj bo to samo kilogram papirja ali nekaj poštnih znamk in po naši zaslugi bodo mnogo lepše živeli Pavličevi Aymari ali kdo drug.