Cestna krožišča so z vidika varnosti, pretočnosti in umirjanja hitrosti ena boljših cestno prometnih infrastruktur. Z otokom v sredini ustvarjajo zanimiv vmesni prostor, za v katerega postavitev simbolnih poudarkov se širom Slovenije čutijo poklicane lokalne skupnosti. Resnici na ljubo pa so izvedbe teh dekoracijskih rešitev mestoma vprašljive, tako v estetiki, krajinskem vplivu, kot tudi sporočilnem poudarku kolektivnega zavedanja ali spomina.

Enemu lepših krožišč daleč naokrog na Tržaški cesti v Logatcu, se je s postavitvijo skulpture umirjena in z res lepo hortikulturno ureditvijo pomirjujoča intonacija povsem spremenila. V konjeniškem kipu prepoznamo Napoleona, kar je tudi razbrati iz napisne ploščice na podstavku s pripisom ­− Drevored iz časov Ilirskih provinc (EŠD 7963 ZVKDS).

Nerodnost – drevoreda, na katerega se oznaka nanaša, s tega mesta niti ni videti, še več, po omenjenem registru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa je njegovo poimenovanje Lipov drevored. Da je bil zasajen ob novi deželni cesti preko logaškega polja že v času Ilirskih provinc med leti 1809 do 1813, po mojem vedenju ni potrjeno. Kar nekaj indicev priča, da je bil zasajen mnogo kasneje. Tako v »Novice gospodarske, obertniške in narodne«, dne 25. januarja 1860, v uvodnik podpisani Dragotin zapiše: »Če prehodimo ložki, planinski, postojnski, bistriški ali senožeški kanton ali komun, nikjer ne najdemo drevja pri cestah!«, ter zaključi: »Posebna postava deželne vlade bi za Notranjsko imela zapoved dati, da bi se po vseh kantonskih in velikih cesarskih cestah, pa tudi poleg železnice sadno in drugo drevje posadilo«. Pobudo v nadaljevanju utemelji s povsem praktičnimi razlogi. V zimskem času, ko burja dela snežne zamete, bodo drevesa branik pred njimi in cestni kažipot, jeseni pa njih sadje popotniku in skupnosti v »vžitek«. Da blagodat sence tovornikom in vprežni živini v poletni pripeki niti ne omenjamo.

Bi si uvodničar že zaradi korektnosti in morebitne zamere Logatčanov dovolil spregledati tako eminenten drevored? Razen, če ga takrat sploh še ni bilo? In čemu bi Logatčani z njegovim poimenovanjem pripisovali slavo drugim, če pa so v odseku preko logaškega področja izgradnjo nove ceste Dunaj-Trst, v letih od 1803 do 1806 financirali takratni deželni stanovi. Ti so najeto posojilo za gradbena dela poplačevali tudi s cestninami. Lahko ugibamo, vendar delež odplačila, ki so ga s tovorninami prispevali logaški tovorniki najbrž ni bil majhen. Izvedbene načrte za cesto je napravil naš rojak, inženir Josip Šemerl, nekajletna francoska oblast pa je imela s projektom bore malo opraviti. Pa tudi, če bi lipe zasadili takrat, v čast in slavo ob poroki Napoleona s hčerko avstrijskega cesarja Franca I., bi bilo tako poimenovanje zelo verjetno le politično oportuna odločitev takratnih odločevalcev, ne pa odraz pravega sentimenta naših prednikov do ceste in morebitnega drevoreda, kaj šele do okupacijske oblasti, do katere so bili na podeželju večinoma zelo zadržani. Naj kar ostane naš, Logaški drevored!

Publikacija raziskovalne naloge z naslovom »Lipe v Logatcu«, ki so jo pod mentorstvom profesorjev in nekaterih zunanjih sodelavcev v letih od 1999 do 2000 izpeljali učenci dolnje logaške osnovne šole, ima na naslovnici natis fotodopisnice. Ta je poštno potovala leta 1908, v motivu pa je zajeta pražnje oblečena četverica pred drevoredom. Glede na oblačilni stil in dve tipski kolesi je moč sklepati, da bi posnetek lahko nastal takrat ali pa le nekaj let pred njenim potovanjem. Razen za starejši osamelec desno ocenjujem, da drevesa v trenutku nastanka posnetka niso starejša od tridesetih let in da so zasajena šele v sredini druge polovice 19. stoletja, po letu 1860, kot izkazuje tudi zapis v prej omenjenih »Novicah« iz tistega časa.

Iz naslovnice publikacije »Lipe v Logatcu«, Osnovna šola »8 talcev« Logatec, 1999/2000

Kakšno pa naj bi bilo sporočilo in namen Napoleonovega kipa v ključnem logaškem rondoju stare cesarske, komercialne ceste Dunaj-Trst? V spomenikih odseva preteklost, usmerjeni pa so v prihodnost. Povzdigujejo določene vrednote in ideje, ki so temeljno vezivo skupnosti. Spomeniki bistveno prispevajo k utrjevanju nacionalnih mitologij, mnogokrat pa so v resnici le odraz trenutnih družbenih hotenj. So sredstvo naročnikov, s katerimi ti posredujejo svojo razlago preteklosti z namenom oblikovanja sedanjosti. Ob siceršnji redkosti obeležij Ilirskim provincam in Napoleonu v slovenskem prostoru, postavitev njegovega kipa danes močno preseneča. Poudarjanje nekaterih njegovih zaslug za slovenstvo se je intenziviralo šele ob koncu 19. stoletja. Takrat je del slovenskega, predvsem liberalnega izobraženstva, pričel v unitarističnem, jugoslovanskem duhu slaviti Francoze kot že enkrat osvoboditelje izpod takratne habsburške oblasti. V Kraljevini Jugoslaviji je poenostavljeno in tendenčno razlago obdobja Ilirskih provinc generirala predvsem Srbija, kar je posledično vplivalo še na nekritično interpretacijo te zgodovinske dobe kasneje v socialistični Jugoslaviji. Danes odjek tega narativa slabi. Prepoznaven je še poudarek pomena slovenskega jezika v šolskem sistemu Ilirskih provinc, kar drži, vendar tudi ta ni bil tako enoznačen, kot se razlaga. Čas je, da Slovenci v svoji neodvisni državi neobremenjeno prevrednotimo to zgodovinsko obdobje, ne pa, da mu nekritično postavljamo spomenike.    

Ob potezah naše skupnosti za nova simbolna osredinjenja menim, da bi bila pred postavitvijo spomenika Napoleonu potrebna zadržanost in resen premislek tudi o njegovi politično-ideološki sporočilnosti. Kljub nekaterim dobrobitim, ki so jih Ilirske province prinesle našemu prostoru, kip v rondo ne sodi. Zmoti tako v horizontu, kot tudi v miselnem pogledu na simbolno dominanto našega kraja. Ta naj drži svoj primat − veličastna slovenska zastava na vrhu Sekirice. In ne zmoti je samo on, pogled nanjo zmotijo tudi veliki obcestni panoji ob krožišču in še vsevprek po kraju. Tudi glede njih je potreben resen razmislek o regulativi njihovega postavljanja, saj agresivno oglaševanje pači prostor in kazi prepoznavne vedute kraja.

Če že iščemo nova povezovalna sidrišča, je teh v naši slovenski motiviki in njenem imaginariju ter zgodovini dovolj − a spet, ni vse postavljati v krožišča. A to je, rondo je bil in bi bil spet najlepši daleč naokrog le sam s seboj.  Prispevek pripravil Jan Mihevc.