Unikatnost oblačilne podobe Frančiške Plečnik Benigar iz Hotedršice

V Kulturno turističnem društvu Hotedršica v letu 2022 načrtujemo izdelavo rekonstrukcije ženske narodne noše, kot je zapisano na ohranjeni fotografiji, oziroma pripadnostnega kostuma, kot bi se temu reklo strokovno, kakršnega so nosila posamezna dekleta in ženske v Hotedršici ob posebnih priložnostih v prvi polovici 20. stoletja. Projekt koordinira Roman Treven, predstavnik za kulturo v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, v njem pa sodeluje etnolog dr. Bojan Knific, zaposlen v Tržiškem muzeju, ki se že leta ukvarja z raziskovanjem oblačilne dediščine in njenim poustvarjanjem.

Zbrali smo vrsto fotografij, ki pričajo o tem, kako so se ljudje v Hotedršici oblačili v prvi polovici 20. stoletja. Razmišljali smo, da bi izbrali eno ali več teh podob ter na tej podlagi razvili tisto, ki bi predstavljala našo lokalno oblačilno dediščino. Resnici na ljubo smo ugotovili, da podobno kot drugod na Slovenskem tudi v Hotedršici pri oblačenju ni posebnosti, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot unikatno hotenjske.

Potem pa smo našli fotografijo iz leta 1930, ki je nastala v Hotedršici ob odprtju novega gasilskega doma. Na njej je devetnajst deklet in žen iz Hotedršice, ki so oblečene, kot se zdi, prav posebno – na neki način uniformno, v nadrobnostih pa precej različno. Gre za preobleke, namenjene posebnim priložnostim – za preobleke, s katerimi so nosilke nedvomno izražale in poudarjale slovenskost. Na fotografiji imajo vse krila z životkom, ki se spredaj zavezujejo, rokavce in predpasnike, pod krili predvidoma spodnja krila, lahko tudi spodnje hlače; obute so v nogavice in nizke čevlje; prek ramen imajo ogrnjeno in spredaj v životek zataknjeno pisano ruto z resami; prav vse so pokrite s pečami, zavezanimi na petelinčka; nekatere okrog pasu krasijo privezani trakovi, nosijo tedanji sodoben nakit idr. Nedvomno zanimiva fotografija, ki kaže, kako so v Hotedršici v letih med svetovnima vojnama razvijali odnos do oblačilne dediščine.

Kmalu za fotografijo iz leta 1930, na kateri so, kot bi lahko zapisali, pripadnostno kostumirana dekleta (nekaj njihovih imen je znanih), smo našli drugo, ki nam je bila še dragocenejša. Je sedemnajst let starejša, torej iz leta 1913, na njej pa je med drugimi v (pre)obleki, sorodni tistim, ki jih imajo dekleta na fotografiji leta 1930, tudi Frančiška Plečnik iz Hotedršice. Frančiška se je poročila v Ilirsko Bistrico in prevzela možev priimek Benigar. Tam je živela in bila zaposlena kot babica. Fotografijo nam je posredoval njen pravnuk Miran Klemenc, ki je poleg fotografije ohranil tudi svileno ruto z resami, ki jo je nosila njegova prababica Frančiška Plečnik Benigar.

V lokalni oblačilni dediščini smo iskali posebnosti in vsaj neke vrste posebnost tudi našli. Ob posvetovanju z dr. Bojanom Knificem smo se odločili, da se lotimo rekonstruiranja podobe oblačenja, ki jo predstavljata omenjeni fotografiji in nekaj drugih virov. Nadejamo se, da bomo izbrskali še kaj, kar je povezano s to podobo, predvsem si želimo, da bi našli še kakšen oblačilni kos deklet, ki so te preobleke nosile. Razlog, da smo se odločili prav za tako podobo, pa je še en. Prav letos namreč praznujemo 150-letnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika – Frančiška Plečnik, poročena Benigar, ki je na starejši fotografiji, je bila njegova mala sestrična.

Na hrbtu fotografije iz leta 1913 je zabeleženih nekaj dragocenih podatkov, ki nam pomagajo razkrivati tančice skrivnosti nekdanjega oblačenja. Zadaj na sredini fotografije, ki je nastala leta 1913 v Hotedršici, stoji Frančiška Plečnik, pripisano je, da je oblečena v narodno nošo. Na zadnji strani fotografije je zapisan kratek rodovnik Frančiškinih sorodnikov. Prepoznali smo identiteto večine oseb na fotografiji. Za prve tri na levi še ne vemo imen in priimkov. Z gotovostjo trdimo, da je na sredini fotografije Frančiška Plečnik, pred njo na stolu sedi njen oče Janez Plečnik. Na desni strani fotografije je Frančiškina sestra Marija Pivk s sinom Leopoldom Pivkom, za njima stoji Marijin mož, Valentin (Tine) Pivk.

Dr. Bojan Knific je podrobno pogledal fotografijo in skušal razbrati, v kaj je oblečena Frančiška Plečnik Benigar, na podlagi primerjalnega gradiva in poznavanja oblačilne dediščine pa je tudi presodil, kakšne bi lahko bile osnove za rekonstruiranje njene oblačilne podobe in podobe oblačenja deklet, ki jih najdemo na fotografiji iz leta 1930.

Frančiška Plečnik Benigar ima na fotografiji iz leta 1913 posebno obleko – jasno je videti, da je oblečena zelo drugače kot ženski, ki sedita in s svojo obleko sledita tedanjemu splošno slovenskemu pražnjemu načinu oblačenja. Frančiška ima na sebi (pre)obleko ali kostum, ki je bil praviloma namenjen oblačenju ob posebnih priložnostih. S takimi preoblekami, ki jih poznamo v številnih različicah in so najpogosteje označene kot »narodne noše«, so na Slovenskem izražali pripadnost slovenstvu, tudi naklonjenost in povezanost z dediščino in tradicijo. Ob splošno prepoznavni različici, ki se je je prijelo ime »slovenska narodna noša«, so znane tudi druge, bolj ali manj prepoznavne in bolj ali manj lokalno omejene. Vse so se razvile na podlagi oblačilne dediščine, ki se je vedno znova prepletala s sodobno oblačilno modo.

Oblačilno podobo Frančiške Plečnik, ki jo vidimo na fotografiji iz leta 1913, bi po osnovnem kroju in značilnostih lahko umestili v alpski tip oblačenja, ki ga je pri ženskah ključno zaznamovalo oblačenje krila z životkom. Osnova torej izkazuje oblačenje na alpskem oblačilnem območju ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja, a je prilagojena razmeram, kakršne so vladale v začetku 20. stoletja, ko so to preteklo podobo poustvarili.

Životek, na katerega je v pasu prišito krilo, se čez prsi križem kot vezalke na čevljih prek predvidoma kovinskih gumbov zavezuje z vrvico, katere zavezana konca sta vtaknjena pod predpasnik. Na levi in desni prednji strani životka od rokavne odprtine do pasu vzporedno tečeta po dva okrasna trakova, ki sta izrazito kontrastne barve od sicer zelo temnega, predvidoma črnega životka. Podoben način krašenja životkov in njihovega zavezovanja zaznamo tudi pri dekletih, ki jih vidimo na fotografiji iz leta 1930. Krilo Frančiške Plečnik Benigar, ki je prišito na životek in v pasu predvidoma drobno nabrano, je široko in ravno krojeno, po vsej verjetnosti izdelano iz finega temnega volnenega blaga, drugačnega od životka. Spodnji rob krila pred obrabo ščiti krtačka ali slab centimeter širok robni trak, ki je hkrati okras. Frančiška pod životkom nosi rokavce, kakor imenujemo žensko srajco/bluzo z rokavi. Skoraj ne more biti drugače, kot da je izdelana iz finega bombažnega, v platnovi vezavi industrijsko tkanega bombažnega blaga, krojena iz pravokotnih delov, oblika pa je dosežena z drobnim gubanjem ob zapestju, na ramenih in ob vratu. Dopolnilo rokavcem so široke nabrane čipke, ki krasijo ovratni del in predstavljajo izrazito krasilno prvino rokavcev mlajšega izvora – torej 20. stoletja. Čez krilo ima prepasan predpasnik, ravno krojen in prišit na pas, ki je pod pasom vsaj v petih nizih ročno nabran, predvidoma izdelan iz finega, v platnovi vezavi redko tkanega bombažnega blaga (etamina zelo svetle barve), ki ga v spodnjem delu krasijo trije vodoravni, v razmikih pošiti robčki in zaključen rob. Edinstven je pas, katerega tehnika izdelave še ni znana, pod njim pa je pritrjen trak, ki ponazarja nekdanje nošenje sklepanca (kovinskega, čez boke visečega pasu, ki je bil nekako do srede 19. stoletja namenjen obešanju ključev, v okviru »narodnih noš« pa so mu v okras dodajali svilene pentlje), na katerem je privezan v pentljo zavezan zelo tanek in sorazmerno širok svileni trak, v katerega so s svilo vtkani cvetlični motivi. Prek ramen ima Frančiška Plečnik Benigar položeno v trikot preganjeno svileno ovratno ruto z resami (ki je tudi edini ohranjen kos te njene obleke). Vogala rute, ki padata čez prsi, nista zataknjena za pas, kot je bilo večinoma v navadi, temveč sta zataknjena pod vrvice životka. Frančiška Plečnik Benigar je obuta v nogavice, predvidoma bele barve in gladko pletene, in v nizke čevlje, zavezane prek narta. O videzu njenega spodnjega perila, ki ga je nedvomno nosila, lahko le ugibamo – z veliko verjetnostjo je pod krilo poleg drugega oblekla široko krojeno belo bombažno spodnje krilo.