Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
34°C
18°C
JUTRI
35°C
20°C
Deli
2698

Ljubljanica prejela UNESCO znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino

Leta 2001 je bila na sedežu Unesca v Parizu z namenom pravne in praktične zaščite arheoloških ostalin na dnu svetovnih oceanov, morij in celinskih voda ter spodbujanja raziskovanja tega segmenta kulturne dediščine in uskladitvi standardov dela na mednarodni ravni sprejeta Konvencija o varovanju podvodne kulturne dediščine, h kateri je z ratifikacijo leta 2008 pristopila tudi Republika Slovenija. 21. junija 2019, le nekaj dni pred dnevom državnosti, smo na 7. zasedanju držav pogodbenic konvencije v Parizu prejeli dve pomembni mednarodni priznanji, ki nas umeščata ob bok svetovnim pomorskim velesilam.

Z večinsko podporo glasov držav članic je bil v znanstveno-tehnično posvetovalno telo konvencije (STAB) izvoljen mednarodno uveljavljen podvodni arheolog dr. Andrej Gaspari, predstojnik Oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z znanstveno raziskovalnim delom, delovanjem na področju zakonodaje in mednarodnim udejstvovanjem je postavil temelje sodobne slovenske podvodne arheologije ter prispeval k širjenju načel konvencije doma in v mednarodnem prostoru.

 

Projekt Ljubljanica je prejel Unesco znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino (Best Practices). Reka Ljubljanica sodi med najpomembnejša in hkrati najbolj ogrožena arheološka najdišča v Sloveniji in je od leta 2003 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Projekt, sofinanciran s strani Finančnega mehanizma EGP, je v letih 2014-2016 v partnerstvu z Občino Vrhnika, Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani ter domačimi in mednarodnimi strokovnjaki zasnovala in strokovno vodila Irena Šinkovec iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Celovitost projekta, ki je vključeval zaščitne podvodne raziskave, konservacijo in prezentacijo deblaka iz 2. stoletja pr. n. št., sanacijo rečnih brežin, monitoringe, analize in dokumentiranje rečnega dna in depozitorija za moker les ter vzpostavitev razstavišča Moja Ljubljanica na Vrhniki, je bila na mednarodnih srečanjih že večkrat izpostavljena kot primer dobre prakse s področja kulturne dediščine.

 

Visoki priznanji za znanstveno in strokovno delo, ki ju je v Parizu sprejela generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino Maja Bahar Didović, utrjujeta pomen slovenske podvodne kulturne dediščine in nas hkrati zavezujeta k nadaljnjemu razvoju. Poleg sistemske umestitve  podvodnih raziskav v redno delovanje na področju varstva kulturne dediščine, bomo večjo pozornost namenili ozaveščanju in širjenju dostopnosti do podvodne dediščine morskih in sladkovodnih okolij. S fenomenom Ljubljanice, naravne in kulturne vrednote svetovnega formata, z eno najdaljših tradicij podvodnih raziskav na svetu, bomo kandidirali na Unesco  seznam naravne in kulturne dediščine. Raziskave arheologa Dragotina Dežmana in prizadevanja takratnega Deželnega muzeja so leta 1884 privedli do podviga potapljačev avstroogrske mornarice na Vrhniki in Ljubljanico ponesli v svet. Tokratno priznanje Unesca je namenjeno tudi njim in vsem kasnejšim raziskovalcem podvodne dediščine, ki so utrli pot sodobnim raziskavam.

 

Ministrstvo za kulturo RS

 

 

LJUBLJANICA

 

Za kulturni spomenik državnega pomena je bil razglašen vodni tok reke Ljubljanice in Male Ljubljanice z obrežji od izvirov v Močilniku in Retovju do razvodja Ljubljanice in Gruberjevega kanala na Špici v Ljubljani. Spomeniku pripadata še del reke Ljubije na Verdu do sotočja z Ljubljanico ter razširjeno območje spomenika med suho strugo »Stare Ljubljanice« in strugo pri Podpeči. Struga reke Ljubljanice z bregovi oziroma vodno zemljišče reke Ljubljanice je od izvirov pri Vrhniki in Verdu do Špice v Ljubljani izjemno bogato arheološko najdišče, z najdbami, ki segajo od mezolitika skozi vso prazgodovino, rimsko dobo in zgodnji srednji vek vse do vključno novega veka. Pisni viri in ostaline starih lesenih plovil izpričujejo kontinuiteto reke kot pomembne plovne poti od antike pa vse do modernega časa, vendar se mitsko izročilo in snovne ostaline nanašajo tudi že na prazgodovinska predkovinska in kovinska obdobja ter opozarjajo na prastare trgovinske stike na velike daljave. Številne votivne najdbe opozarjajo na prisotnost staroselsko-rimskih vodnih kultov, dokazana so čaščenja boginje Aequorne ter bogov Neptuna in Aheloja. Kulturnozgodovinski predmeti iz srednjega in novega veka pomenijo dragocena pričevanja o življenju in navadah tako lokalnega prebivalstva in čolnarjev kot premožnih meščanov ter fevdalcev, ki so jim bili namenjeni luksuzni izdelki. Vpetost Ljubljanice kot nekdanje vitalne trgovinsko-prometne žile v bogato kulturno krajino kotline Ljubljanskega barja pomeni svojevrsten fenomen, ki zaradi redke ohranjenosti in s tem obogatitve celotnega jugovzhodnoalpskega kulturnega prostora daleč presega državne meje.

 

 

 

Več o razstavi Moja Ljubljanica: www.mojaljubljanica.si

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi