Spoštovani občanke in občani, dragi prijatelji!

Pred nami je čas po-korona ukrepih, čas ko se življenje vrača v bolj ali manj ustaljene tirnice. Zagotovo nič ne bo tako, kot je bilo prej. Bilo je dokaj nepričakovano, veliko je bilo odrekanj osnovnih svoboščin, ki ustvarjajo skupnost oz. njen vsakdan. Nismo se smeli družiti s prijatelji, nismo se smeli ukvarjati s športom, zamrznjena je bila osnovna komponenta izražanja in tvorjenja naroda – kultura. Čaka nas še bridka izkušnja gospodarskega padca, vendar delovno ljudstvo nikoli ne obupa in kot že ničkolikokrat, se bomo tako kot Feniks ponovno rodili iz pepela, se prenovili. Upamo tudi, da se bomo iz te izkušnje kaj naučili, jo spravili v podzavest ter tako naredili nekaj več zase s tem za skupnost in narod.

A ob tem se moramo vprašati, ali smo se iz preteklih izkušenj kaj naučili? Smo bolj pripravljeni na krizne in podobne dogodke? Smo bolj odporni? Nekaj podobnega smo se nadejali po katastrofalnemu žledu leta 2014. Nekaj let kasneje smo doživeli ne tako hud vetrolom, pa ni bilo opaziti spremembe v obnašanju oz. v samozaščitniški drži. Na to temo smo v strokovnih krogih zaščite in reševanja pripravili kar nekaj člankov o tem, kako naj bi se v bodoče skušali sami organizirati. Narava se spreminja, globalno spreminjanje podnebja je dejstvo, čemur se bo hočeš nočeš treba prilagoditi v vsakdanjem življenju, še posebno takrat, ko bo naravna nesreča ali antropogeno generirana kriza zahtevala odziv od nas vseh.

V strokovnih krogih sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter v Civilni zaščiti že nekaj let ugotavljamo, da nas tempo življenja in novodobna kultura obnašanja silita, da ne razmišljamo v naprej, ne znamo več predvidevati dogajanja, živimo iz danes na jutri. Dokaz tej trditvi je tudi množično, manično nakupovanje zalog hrane pred pričetkom epidemije, kot bi se morali kar iznenada soočiti z vojno, s koncem sveta kot ga poznamo. Šlo je za samoohranitveni nagon in neupravičeno paničarjenje. Kljub načinu življenja »just in time« bi bilo pametno, da ima vsako gospodinjstvo zalogo živil daljšega roka trajanja vsaj za mesec dni. V starih Logaških novicah lahko v katerem izmed takratnih člankov zasledite geslo »Nič nas ne sme presenetiti«, v njih pa je tudi dokaj razumljivo napisano, kako malo je treba, da se pripravimo prav na vsako neugodno ali če že hočemo - krizno situacijo. Ampak življenje je tako, da čas zaceli rane, v tem kontekstu pa izbriše spomin, saj so naši možgani programirani tako, da gredo hude in slabe izkušnje hitro v pozabo - kot nekakšen obrambni mehanizem, ki nas venomer vrača v cono udobja.

Tako kot strokovnjaki in znanstveniki ugotavljamo, da smo še kar nepripravljeni na krizne situacije, tako se bo najbrž v prihodnje zgodovina ponovila in nas bo naslednja nadloga ponovno udarila po buči ali po žepu, kar je dandanes še huje.

Po 31. maju se bo uradno, de-jure, zaključila razglašena epidemija ob bolezni COVID-19. Prehajamo na obdobje, ko naj bi se naš vsakdan povrnil v prejšnje stanje. Lahko to res pričakujemo? Vsekakor ne, saj določeni varnostni ali previdnostni ukrepi še veljajo in bodo še kar nekaj časa. Zakaj? Ker je treba preprečiti ponovno nekontrolirano širjenje virusa. Le lastno obnašanje, preventiva in zavedanje v družini, v ožji ali širši skupnosti (občina, regija, država, EU) lahko zajezi ponovna žarišča epidemije ali celo pandemije. Mnogi se bojijo razposajenih poletnih dni in popolnega popuščanja previdnosti, kajti virusi so med nami, so bili pred nami in bodo najbrž še za nami, od nas samih pa je odvisen odziv nanje. Se nam bo zgodilo ponovno pomanjkanje zaščitnih sredstev, medicinskih pripomočkov, škode v smislu zdravja prebivalstva in finančne škode v nacionalnem gospodarstvu … ?

Že od malih nog nas učijo umivati zobe, saj poznamo frazo, da je »preventiva boljša od kurative«, Letos pa smo doživeli, da nas, namesto, da bi se ukvarjali z misijami na Mars, učijo, kako si moramo umivati roke oz. kakšni so minimalni higienski standardi obnašanja v družbi. Rešitve za krizne situacije so na dlani. Pri virusnih obolenjih tako rekoč dobesedno, saj lahko z dlanjo prenašamo, ali pa zajezimo širjenje virusnih obolenj. 

V naslednjih mesecih ima sleherni občan nalogo, da razmišlja o pripravljenosti na krizne dogodke, da preudarno skrbi za lastno varnost, varnost soseske in s tem varnost celotne občine. Župan občine je večkrat napisal oz. zaključil svoje razmišljanje s frazo »skupaj zmoremo«, pa še kako res je, saj ne obstaja nobena Vlada, Služba za zaščito, reševanje in pomoč, Civilna zaščita, ki bi lahko popravila nepripravljenost prebivalstva kot celote. Omejevalni ukrepi ne bodo več potrebni, če bomo premogli dovolj zdrave pameti. To ni nikakršna umetnost, saj to zmoremo in zato smo tudi prebrodili to krizo, malo pod prisilo, malo po robu, pa vendarle.

Vsak pri sebi se moramo od časa do časa vprašati, kaj lahko storimo za skupno varnost in skupno blaginjo in od misli do dejanja nas loči le še čas, ki ga informacija porabi, da od nevrona preide v akcijo v mišici… zelo, zelo hitro.

Velja torej povabilo k skupnemu ustvarjanju zdravega in prijetnega bivalnega okolja in družbe. Ostanite zvesti sebi in spodbujajte bližnje, da bodo tudi oni spodbujali naprej in zajeli čim širši krog prebivalcev.

Damjan BARUT

                                                                                               Nam. poveljnika Civilne zaščite