Pomladni dnevi vabijo v naravo in topli dnevi so nadvse primerni za organiziranje krajših ter daljših izletov po naši ožji in širši domovini. Idej, kam se odpraviti, pa ni tako lahko uresničiti, vedno težje je naše želje uskladiti s časom in finančnimi možnostmi posameznikov. Radi bi ustregli tako tistim, ki bi radi videli kaj novega in se še vedno kaj naučili, kot tudi tistim, ki si želijo druženja, zabave in kaj dobrega pojesti ter popiti. Mislim, da je bil naš aprilski izlet namenjen tako prvim kot drugim in smo  vsi udeleženci preživeli še en prijeten ter lep dan. V Kalcah nas je pričakala dobra kava in vodička, ki je spremljala in vodila celoten program izleta. Odpeljali smo se naprej po tako imenovani Jamborni poti. To je najstarejša prometna povezava čez znamenita Postojnska vrata in predstavlja širok, nizek ter strateško pomemben prelaz med  severnim delom Jadrana in Srednjo Evropo. Potekala je pod Nanosom in Goro, ob koncu 18. in v 19. stoletju, po krajih, kjer so ceste gradili že Rimljani.

Najprej smo se ustavili v Predjami in  si ogledali Predjamski grad ter  obnovili znanje o njegovi zgodovinski vlogi. Nadaljevali smo po Jamborni cesti proti Šobčevi domačiji. Ustavili smo se v Belskem in si ogledali repliko najdaljšega jambora, ki so ga prepeljali po tej cesti. V dolžino je meril kar 64 m in imel težo devetih ton. Na domačiji smo si lahko ogledali najstarejšo in zelo dobro ohranjeno spahnjenco (izzidek pri kmečki domačiji), v kateri je bilo kamnito ognjišče,  katero obstaja še danes. Njegov ogenj nas je prav prijetno ogrel. V hiši je tudi krušna peč, v kateri so spekli do trideset hlebcev kruha dnevno. Z eno peko po deset. Po ogledu kratkega filmčka o žganjekuhi (slivovc in brinjevec po brkinsko) nas je obiskal sam Martin Krpan, močan in silen človek z Vrha, ki ga je v literaturi predstavil Fran Levstik in v povesti o njem natančno opisal boj z Brdavsom na Dunaju.  
Izlet smo nadaljevali z vožnjo  do Prema in si tam ogledali  grad. Grad ima sedemstoletno zgodovino, a je  bila večina eksponatov iz tistih časov odtujena oz. jih je zadnji lastnik odnesel s seboj. Trenutno je bila v gradu velikonočna razstava, ki nas je pritegnila in navdušila. Pot smo nadaljevali peš skozi vas do Kettejeve rojstne hiše, ki je zdaj muzej. Vemo, da je bil Kette pesnik, predstavnik slovenske moderne, rojen istega leta kot naš Cankar. Že zelo mlad, pri komaj 23. letih je hudo zbolel in umrl pri prijatelju Murnu v ljubljanski Cukrarni.
Ustavili smo se še v cerkvi Svete Helene na Premu, kjer nas je prijazno sprejel vaški župnik. Predstavil nam je cerkev, njen nastanek in obnovo. Cerkev je poslikal Tone Kralj. Po ogledu nas je prijazno pogostil s kozarčkom rujnega. Izlet smo v zgodnjih večernih urah zaključili na turistični kmetiji pri Andrejevih pod Šilentaborom. Odlična večerja, dobra družba, razpoloženi udeleženci, ki smo ob Tonetovi spremljavi na harmoniki zapeli in se zavrteli,  so prispevali, da je dan minil sproščeno, zabavno in poučno. Vodička Alenka Veber je s pripovedovanjem pritegnila našo pozornost, udeleženke so nam posladkale dan s svojimi dobrotami (potica je bila res za prste obliznit), moški so dodali dobro kapljico in zadovoljstva ni zmanjkalo. Predsednica društva se je z organizacijo ponovno izkazala in zasluži vso pohvalo. Nasvidenje naslednjič.

Dragica Krašovec