Vesela sem bila priložnosti, da vam kot prvega predstavim Jožeta Trobca, akademskega slikarja, ki je avtor znaka – logotipa za društvo Mah teater.  V imenu je poudarjen širok nasmeh (maska z gledaliških odrov), ki ob enem ponazarja tudi rob Ljubljanskega barja, kjer člani te gledališke skupine snujejo in ustvarjajo svoj program.
Slikarjevo otroštvo in mladost
Rodil se je v Kranju leta 1948 materi gospodinji in očetu čevljarju. V družini je bilo pet otrok. Nobeden od staršev naj ne bi imel velike umetniške žilice, čeprav je mama v mladosti risala nabožne slike. Veliko nadarjenost pa je izkazal njegov starejši brat, ki pa se je zaradi eksistenčnih pogojev odločil za drugačno poklicno pot. A ostal je zvest občudovalec Jožetovega ustvarjanja.
Vključevanje v delo na kulturnem področju se za Jožeta Trobca ni začelo na likovnem področju, pač pa v gledališču. Še v času, ko je obiskoval osnovno šolo, je v Prešernovem gledališču v Kranju sodeloval kot Kekec v urah pravljic, ki so jih pripravljali za otroke. Kasneje se je vključil kot igralec tudi v zahtevnejše predstave tega gledališča. Nekateri so celo mislili, da študira igralstvo, ko je odšel študirat na Akademijo za likovno umetnost.
Med odraščanjem so ga prijatelji pritegnili k aktivnemu sodelovanju v različnih športih. Igral je nogomet in bil med ustanovitelji nogometnega kluba Korotan. Še bolj aktivno pa je igral hokej in prav tako bil skupaj s tremi prijatelji ustanovitelj Hokejskega kluba Triglav. To je bilo že leta 1967. Njihovo prvotno ime je bilo HK Asparagus, a ker na občini niso hoteli registrirati društva s tem imenom, so ostali pri nazivu Triglav.
Na tiste čase ga vežejo zelo lepi spomini in tudi nekateri nenavadni, celo humorni dogodki. Opremo so izdelali v večini sami. Ko so za pomoč zaprosili še Hokejsko zvezo Slovenije, so jim ti pomagali z donacijo gornjih delov dresov državne reprezentance, ki je tistega leta nastopila v Franciji na Olimpijskih igrah. Ko so se pojavili v teh dresih na ledu skupaj z igralci z Jesenic, so ti protestirali, ker igrajo v dresih z državnim grbom, pa niso člani državne reprezentance. Nace Sekelj, oče Matjaža, ki je bil trener in selektor hokejske reprezentance Slovenije je dosegel, da so odšli z drsališča. Ročno so odparali grbe z dresov in se vrnili na led. Še bolj humorno je bilo ob odhodu na pokalno tekmo v Celje. Odpeljali so se z avtobusom iz Kranja, se ustavili na Trojanah in se tako najedli krofov, da niso mogli igrati. Tekmo so izgubili z rezultatom 21 proti 0, najboljši njihov igralec pa je bil vratar moštva.
Športne aktivnosti je ob študiju moral opustiti, saj prostih terminov za vadbo in resen študij ni bilo mogoče uskladiti. A zanimanja za šport in aktivno vadbo ni nikoli povsem opustil. Nogometu in hokeju se je kasneje pridružil tenis, zdaj pa se z veseljem posveča igranju golfa.

Študij v Ljubljani in zaposlitve
Po končani Srednji šoli za oblikovanje je opravil sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost. Študiral je pri profesorju Gabrijelu Stupici in profesorju Maksimu Sedeju in leta 1971 tudi diplomiral. Po končanem študiju se je zaposlil v Iskra commercu v Ljubljani in sodeloval z mnogimi poznanimi in uveljavljenimi oblikovalci, med drugim tudi z Miljenkom Liculom (oblikovalec prvih bankovcev in kovancev slovenskega tolarja) ter sodeloval v skupini za oblikovanje Iskrinega telefona Fitipaldi. Kdo se ne spomni tistih, pogosto rdeče obarvanih aparatov tako všečne oblike. Od tam je odšel v tiskarno Gorenjski tisk in potem še h Kranjskemu sejmu. Od leta 1983 do upokojitve po štiridesetih letih dela je bil samozaposleni v kulturi.

Njegovo delo
Še vedno slika, čeravno manj kot včasih, ko je bil prepričan, da bo slikarstvo tisto, s katerim si bo služil kruh. Zdaj to počne za svojo dušo. V času, v katerem živimo, likovna dela pač ne dosegajo takega zanimanja kot pred leti, povpraševanja je manj pa tudi cenovno ljudje ne znamo prav ovrednotiti umetnikovega dela in se odločiti za nakup.
Zagotovo je maskota zimskih olimpijskih iger iz Sarajeva v letu 1984 njegovo ime ponesla širom domovine in po svetu. Ne dolgo nazaj ga je prijateljica iz Lyons kluba opozorila na članek angleškega ekonomista v Spieglu, ki je pisal o tem, kaj bi se z Jugoslavijo zgodilo, če ne bi bilo vojne na Balkanu. Na koncu članka pa je pisec omenil tudi organizacijo olimpijskih iger v komunistični državi, ki se jih sam zelo dobro spominja. Pozabil je sicer, kdo so bili prejemniki medalj na tekmovanjih, pozna pa maskoto Vučka, katerega avtor je Jože Trobec. Zapomnil si je njegovo ime in priimek.
Danes si na sliki lahko ogledate logotip Mah teatra, ki ga je izdelal moj sogovornik. Že pri osemnajstih letih pa je izdelal logotip Prešernovega gledišča v Kranju, ki ga še vedno uporabljajo in avtorjevo delo je tudi znak jeseniške bolnišnice.
Zagotovo je človeku prijetno ob spoznanju, da je njegova maskota ostala ena najprepoznavnejših, če ne celo prva med njimi, od maskot športnih iger vseh časov, na kar je avtor zelo ponosen.  Trobec je poznan tudi po mnogih karikaturah. Omenil je, da je skušal uresničiti željo pokojnega brata in jih urediti v enotni zbirki, pa je bilo le teh preko 1000.
Ker sem pripomnila, da jih zasledim bolj malo, me je opozoril na njegov profil na Facebooku. Tam vsakodnevno sledi aktualnim dogodkom v športu, politiki in družabnem življenju in s karikaturami in izbranimi mislimi pokomentira svoja občutja ob izbrani temi. Rekel je, da ima na spletu preko pet tisoč sledilcev.
Mnogi bralci ga najbrž prepoznate iz Nedeljskega dnevnika, kjer je s Čenčo Nedeljko ustvaril preko 750 nadaljevanj. Tudi te bo skušal urediti v posebni tiskani izdaji. Morda poznate njegov koledar z 12 karikaturami uspešnih športnikov v letu 2018, v zadnjem času pa je skupaj s svojo partnerko, Magdo Zore, sicer muzejsko pedagoginjo, izdal strip o Prešernu.
Stili in tehnike risanja se s časom spreminjajo. Od klasičnega risanja z uporabo šablon in ročnega barvanja je osvojil digitalne tehnike. Precej časa in znanj in učenja je porabil, da se je naučil njihove uporabe. Sedaj dobro obvlada pripomočke in tehniko, ki mu olajšata delo in skrajšujeta potreben čas za izvedbo projekta.
Jože Trobec je za svoje likovno ustvarjanje prejel veliko nagrad ne le doma, tudi v tujini.
Ne miruje niti v penziji. Je oče dvema hčerama, ki sta obe dejavni tudi na področju kulture in že tudi dedek.
O njem bi lahko napisala veliko, prav tako o njegovem umetniškem delu. A naj bo dovolj. Prebrskajte internet in našli boste še veliko zanimivih, pa tudi poglobljenih zapisov o ustvarjanju akademskega slikarja Jožeta Trobca.  Ob koncu pogovora nisva mogla mimo ugotovitve, da je bilo preteklo leto za tvorce in ustvarjalce v kulturi zelo težko in utrudljivo in zaključila z upanjem, da se ne bo ponovilo.
Srečanje v Kranju je bilo doživeto, polno vtisov in novih spoznanj in upam, da bom vsaj delček teh občutij prenesla tudi med vas, dragi bralci.

Dragica Krašovec