Od nekdaj so  kristjani svoje umrle pokopavali v bližini cerkve. Tako je pokopališče, kraj  žalosti in minljivosti, postalo kraj upanja. Kdor se da pokopati ob svetišču, s  tem izpove: Verujem vate, Kristus. Oklepam se tebe, od mrtvih vstali Gospod. Ne  prihajam sam, v svoji smrtni osamljenosti. Prihajam v občestvu svetnikov, ki me  tudi v smrti ne zapusti. Vsako krščansko pokopališče nam govori o tej preobrazbi  kraja žalosti v kraj upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči - znamenja  ljubezni in povezanosti. Pokopališče je kakor vrt, majhen raj miru v nemirnem  svetu, je znamenje novega življenja.

          Pokopališče je kraj upanja: to je  krščansko. To je vera v vstajenje. A dodati moramo: upanje ne odpravi žalovanja.  Pristna krščanska vera sprejema tudi žalovanje. Vera nam daje novo obzorje,  odpira nam velik in tolažljiv pogled v prostranost večnega življenja. Žalosti  nam ni treba potlačiti. Če jo sprejmemo s pogledom v to prostranost, se žalost  počasi spreminja in tako očiščuje tudi nas same ter stori, da bolje vidimo  današnji in jutrišnji dan. Samo če sprejmemo žalost, se naučimo odkrivati upanje  v temini in bolečini.

          Pokopališče ima torej veliko  sporočilo. Spominja nas na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem  sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja nas, da mislimo na  minljivost in na neminljivost. Vabi nas, da ne izgubimo izpred oči meril in  cilja. Ni pomembno to, kar imamo. Bistveno je to, kar smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj  živimo tako, da ne pademo ven iz občestva svetih. Vabi nas, naj v življenju  iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti.