Življenje se ponovno vrača v stare, dobre tirnice. Spet se dobimo vsako jutro ob pol osmih. Veseli, nasmejani  in zgovorni se zgrinjamo na telovadbo, ki razgiba naše telo in duha. Po sprostitvi korona ukrepov in vnovičnem snidenju spoznavamo, da naša srečanja vse bolj postajajo tudi naša potreba po preprosti bližini ljubeznivega, prijaznega človeka, prijatelja. Kako lepo in kakšen dar je imeti toliko prijateljev! Ko grem s svojo vnučko Kim po  Dragomerju, spregovorim ali se le pozdravim z marsikom in ona pravi: »Babi, ti pa vse ljudi poznaš.« 
Svoje veselje in medsebojno naklonjenost smo si izkazali tudi ob 8. marcu – Dnevu žena in ob 10. marcu – Dnevu  mučenikov. Dan žena je že tradicionalno razlog za izkazovanje pozornosti nam, ženskam. Tako je bilo tudi letos; kava, rogljički, rožice in iskrena zahvala, topel pogled. 
Vendar  letošnje leto je bilo posebno zaradi posebno lepega in izvirno pripravljenega darila za naše Vedno poskočne – moške. Kajti med nami je Ljuba, kličemo jo tudi Ljubica, ki ima izredno ustvarjalno domišljijo ter voljo, da nam velikokrat polepša dan. Za vse moške je ovila v celofan veliko trnovo vejo, na kateri so viseli klobasa, suha žemlja, suhe slive, feferon, barvit metuljček, rožica … Vse nas je darilo očaralo, ne samo moške. Moški so svoj šopek ponosno držali v rokah, zavedajoč se, da so za nas pomembni in nepogrešljivi. Hvala, draga Ljubica, le kaj bi mi brez tebe?
Pa ponovimo skupaj, zakaj praznujemo 10. Marec – Dan mučenikov.  Gre za  dogajanje v 4. stoletju v Armeniji, za časa cesarja Licinija, ki se je zaradi vere sprl s cesarjem Konstantinom I. Velikim.  Zahteva, da se odrečejo krščanski veri, svojemu bogu, je sprožila upor 40 vojakov elitne legije. Za svojo vero so bili pripravljeni umreti in tako se je tudi zgodilo. V najhujši zimi so jih pustili ob zamrznjenem  ribniku,  jim odvzeli oblačila in jih drugo jutro sežgali na grmadi. Pogumni uporniki so imeli svojo notranjo moč, ljubezen in pogum, da se uprejo cesarju, ki jim je hotel vzeti nekaj, kar je bilo za njih najsvetejše in kar jim je pomenilo smisel življenja.
Zgodba opominja tudi nas, kako važno je imeti notranji kompas, ki  nam tudi v tem nepredvidljivem korona času šepeta. »Sprijazni se s svojim življenjem, sprejmi ga takega, kot je. Danes in sedaj, da ne spregledaš drobca sreče, ki te morda čaka nekje. Obdaj se z veseljem in sočutjem. Vsako jutro, vsak dan  je lahko nov začetek, da se ustavimo in osmislimo svoje življenje.
Vedno poskočni – moški. Mučeniki so pokazali svoj značaj. Mi pa vas cenimo in spoštujemo zaradi vsega, kar ste in kar nam vsako jutro poklanjate.

V imenu Vedno poskočnih – žensk

Erna Kos Grabnar