Človek v svojem življenju sprejema različne odločitve. Nekatere so nujne za njegovo vsakodnevno življenje, delo, sobivanje in eksistenco, druge ga oblikujejo v samostojnega človeka, ki odloča o svoji življenjski poti. Te najpogosteje sprejema v zgodnjem življenjskem obdobju in pri tem najpogosteje sebe in svoje počutje postavlja precej na rep vseh odločitev.

A življenje teče mnogo hitreje, kot si mladi sploh upamo pomisliti, in pride čas, ko ima vsakdo med nami dovolj časa tudi zase in za svoje konjičke, za izpolnitev skritih želja, za ... Kdo ve, kaj vse se posameznikom mota po glavi, ko v zrelem obdobju išče velika in majhna zadovoljstva zase.

Včasih pa se povsem nepripravljeni znajdemo v situacijah, ki jim preprosto nismo kos in čez noč ne vemo, kaj storiti, kaj početi, kaj napraviti, da tisto nepričakovano in boleče obdobje čimprej mine in nas čim manj obremenjuje.

Tako sem sama ostala leta 2012 čez noč brez dela, brez urnika, še ena od mnogih na Zavodu za zaposlovanje. Do upokojitve mi je zares zmanjkalo nekaj mesecev, a nikoli nisem razmišljala o tem, da tako hitro ostanem doma.

Že res, da ma vsaka ženska zase vedno dovolj dela, pravzaprav toliko, kot ga vidi in ga želi opraviti. A potrebujemo še kaj ... kar nas nekako obvezuje, disciplinira, vsakodnevno opomni, da tega še nismo opravili. Med mnogimi odločitvami, ki sem jih v tistem času sprejela, je bila tudi ta, da se vsak dan odpravim na Debeli hrib. O njem smo že veliko prebrali, tudi v Našem časopisu. Gre za najvišji hrib v naši občini, visok 541 m. Bolj poznan sploh v zadnjem času pa je po znameniti žabi, ki jo je oblikoval žal prezgodaj pokojni Zdravko Pečan.

Vsako jutro torej, v dežju, soncu, vročini ali mrazu si obujem pohodne čevlje in grem. Včasih mi ni ravno toplo pri srcu in obraz ne žari od veselja in sreče, največkrat pa urica, ki jo porabim za vzpon in spust nazaj do domače hiše, pomeni sprostitev, uživanje in pomiritev.

Do danes se je takih poti nabralo že preko tri tisoč. Tri tisoč ur. To je skoraj leto in pol delovne dobe.

To pomeni preko deset tisoč prehojenih km. To pomeni znanstva z mnogimi pohodniki. Nekaterih že dolgo ni več, drugi so zvesti vsakodnevnim obiskom žabe. Pavla je pogosto glasno komentirala svoje gobarske kotičke, Zdravko je pokomentiral marsikaj od številnih svojih aktivnosti, Vlado je vedel koliko korakov je tja gor do vrha, Roman je vsak dan med prvimi preveril, če je v drevesni duplini dovolj vode za pasje ljubljenčke. Pavle zavzeto čisti poti, občasno srečaš mlade nadobudneže iz vrtca, ki glasno opozarjajo na vse, kar opazijo novega.  Spremljaš sramežljivo oblačenje dreves v prvih pomladnih dneh in opazuješ, kako ihtavo v pozni jeseni s sebe odmetavajo škrlatno listje. Stikaš za prvimi gobicami in se ob bujni rasti umikaš množicam navdušencev, ki prihajajo iz vseh smeri gozda in iščejo gobarski ulov.

Vedno več je kolesarjev, ki trasirajo nove in nove proge, a ni nikogar, ki bi tiste stare in neuporabljene pospravil za vselej.

Živali, ki sem jih na prvih poteh srečevala skoraj vsakodnevno, so se množici pohodnikov umaknile nekam stran od živžava. Nič več se ne srečujem s srnami, žolno, detlji in šojami. Le slišim jih še nekje visoko v drevju. Veverice ujamem včasih pri njihovih igrah, veliko pa je drobnih ptic pevk, ki žvrgolijo vsaka svojo melodijo. V zadnjh aprilskih dneh se veselim prvega oglašanja kukavice, a naj se sliši še tako neverjetno, ko jo zares slišim prvič, zagotovo nimam kovanca v žepu. V juniju vabijo borovnice, a po zadnjem žledu so vedno težje dostopne in vse manj jih je.

Zgodilo se je v vseh teh letih, ne samo enkrat, da je zapadlo snega do kolen. Kot prva sem gazila v čisto belino. Ni ravno lahko in človek bi kar odnehal. A vztrajala sem in vsak naslednji dan je bilo lažje.

Kadar ostane le malo snega in se ta ob hudem mrazu spremeni v led, je pot utrujajoča in nevarna. Padcev je bilo kar nekaj in poškodb žal tudi. A odnehala nisem. Ne do današnjega dne.

Z leti so ti pohodi v hrib ne le navada. Postanejo potreba, skoraj nuja bi rekla. Poti na vrh je veliko, zato izbiram različne za hojo navzgor in potem za spust nazaj proti domu. Jezijo me smeti, ki jih nekateri odmetavajo ob poti, drugi jih puščajo na mizah na vrhu. Četudi so robčki papirnati in jih bo čas uničil, kazijo lepoto narave. Odnesite jih, prosim, nazaj domov. In ne brcajte gob, ki jih ne poznate. Nekdo za vami jih pozna ali pa so le lep okras na poti. Tudi vpisna knjiga si želi lepšega ravnanja z njo. Je dragocen vir podatkov, koliko je obiskovalcev in od kje vse prihajajo. Pa žabo in veverico na vrhu pustite pri miru. Nikomur nista storili žalega, da bi ju bilo treba kaznovati s poškodbami.

Predvsem pa, tisti, ki še niste bili gor, pridite. Narava vabi, svež zrak in lepote gozda tudi. Blagodejno bo obisk vplival na vaše zdravje in počutje. In ja, imam nov cilj.

Želim doseči deset let neprekinjenih obiskov tja gor. Samo, da bi služilo zdravje, volje je dovolj in poti tudi.

Morda se že jutri srečamo. Srečno.

Vsakodnevna pohodnica