Ob začetku projekta smo bili še malo radovedni, kako se bo celoten dogodek razvil, ali bo sprejet med učenci in mentorji delavnic, vendar smo kmalu ugotovili, da so vse skrbi in dvomi odveč. Učenci naše šole so se lahko udeležili ustvarjalne delavnice izdelovanja rožic iz najlona in žičke. Naučili so se osnov klekljanja, knjižničarka je pripravila pravljične urice pod krošnjami. Slikali so po asfaltu in ustvarili skupinsko sliko pred vhodom v šolo. Marjetka Rojec jim je predstavila eno izmed svojih zgodb o Babi Žabi. Naučili so se tehnike izdelovanja mini kapic iz volne. Zavihteli so teniške loparje pod okriljem teniškega kluba Bobi. Spoznali so posebno obliko japonskega gledališča – kamišibaj, gre za pripovedovanje ob slikah na malem odru. Naučili so se osnovnih veščin Brain Gyma in se preizkusili v igranju golfa. V okviru skupne akcije Pišem z roko so se učenci lahko naučili kaligrafske pisave, pisali so lepe misli o Sloveniji, opisovali Ljubljano, pisali razglednice, zahvale in opravičila. Folklorna skupina Rožmarin je učence s plesom popeljala v stare čase, udeležili pa so se tudi prave angleške čajanke. Vsi, učenci in mentorji so zelo uživali. V zraku je bila pristnost in udeleženci so bili pozitivno naravnani, hkrati pa se je porodila tudi želja, da bi se spet srečali na tak način. S projektom smo pokazali, kako vseživljenjsko učenje lahko izboljša in obogati življenje ter možnosti posameznikom. Upam, da se bomo v prihodnje še medsebojno povezovali in s tem še naprej prispevali k udejanjanju slogana: Slovenija, učeča se dežela. Učenje je prisotno povsod in je pomembno v vseh življenjskih obdobjih ter v vseh vlogah, ki jih posameznik v svojem življenja prevzema. Zahvaljujemo se vsem mentorjem posameznih delavnic, ki so z veseljem posvetili del svojega časa medgeneracijskemu sodelovanju in prenesli svoje znanje ter izkušnje na naše učence in se hkrati veselimo novih skupnih izzivov. 

Brigita Žitko