Že pred desetimi oz. petimi leti sem v Našem časopisu pisal o dveh dneh, ki sta pretresla vasi med Vrhniko in Ljubljano. Odhajajoča nemška vojska je morda na ravni jezika razumela svoj sestop, saj se je iz Oberlaibacha umikala proti Laibachu, torej od zgoraj navzdol. Vse skupaj pa se je ustavilo na črti Bevke-Log-Brezje. Kovinska mečava je neskončnokrat preglasila ptičje petje in vetrič v mladem bukovju. Začelo se je zadnje dejanje. 
80 let, ki so minila od tedaj, je res dolga doba in mnogi, ki so bili v tistih dneh še dojenčki, so že prestopili prag v onostranstvo. Eden izmed njih je bil tudi Tone Popit, čigar mamo Ano je v tistih viharnih dneh prestrelila krogla, vendar je kljub poškodbi lahko dojila svojega najmlajšega sina. Letos je umrl tudi Ivan Armič z Lukovice, ki je marsikateri topovski izstrelek videl izginiti globoko v mokro Barje; ob koncu druge svetovne morije je bil skoraj polnoleten mladenič. Tudi Nada Toplak, roj. Jerina, ki je za naslednje rodove ohranila toliko dragocenih spominov, je že prešla v večnost. V Kovačevi hiši na Logu so ob koncu vojne bivali nemški oficirji, ki so vsi nestrpni čakali povelje za umik. Z Loga je malo pred njimi odšla z nekaterimi drugimi domačini in prebivalci sosednjih vasi tudi Nada, ena od hčera Matije Jerine, podkovskega kovača, sicer po poreklu iz Blatne Brezovice. Prispela je do Dravelj, potem se je odločila za vrnitev domov. 9. maja 1945 je umrl Ignac Plestenjak. 
Skupaj z Nemci so se umikali tudi pripadniki italijanske republikanske vojske, ki so se po kapitulaciji bojevali naprej na nemški strani. Eden od njih je bil tudi vojni kurat, ki je Minki K. in njeni materi pod vojaško suknjo pokazal duhovniško opravo. To je bilo tik pred koncem vojne. Minka ga je peljala na grič k cerkvi sv. Janeza Krstnika, kjer je na hitro odmaševal, potem pa se z Minko ob strani vrnil k Matičku. S strahom se je oziral na Jelovški vrh in Minki po italijansko zatrjeval, da so tam partizani in oni »bum-bum«. Minka mu ni čisto verjela, ker ni imela slabih izkušenj s partizansko vojsko. Pri Matičkovih so do konca vojne bivali nemški oficirji, ki so bili zaskrbljeni za usodo domačih, vendar pa Lenaršičevo družino skorajšnji prihod partizanskih enot ni skrbel. 
Na Jelovškem vrhu, strateški točki med zaselkom Jordanov kot in Lesnim Brdom (domačini vrhu rečejo tudi Miza), so se med vojno nekajkrat udarili partizani in t. i. četniki. Tam je še vedno mogoče najti kakšen nabojni tulec s tistih časov, spominsko tablo pa je žal vzela noč. Šlo je za slovenske pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini, verjetno pod poveljem majorja Karla Novaka. Ti so novačili med domačini tako, da se je v četniških enotah znašel tudi Štefanov Slavko Petkovšek z Drenovega Griča skupaj z nekaterimi sovaščani. Povsem ob koncu vojne so se slovenski četniki umaknili čez hrib proti Vrzdencu. Domačinka gospa A. J., ki je bila v tistih dneh skoraj desetletno dekletce, se spominja, da so se četniki zadrževali v Klamovem lazu nad cerkvijo, partizani pa so jih obstreljevali iz Kosove doline nad Rozmanovim mlinom nad potokom Šujica. Gospa Angela se spominja, da je šel ata kosit travo za živino, ona pa je pazila na volovsko vprego pri vozu. Mine, pravi, so švigale vse naokrog. Poveljnik četniškega odreda je bil Debevc, njegova sestra Mara je bila učiteljica v bližnjem Horjulu. Četniki so se verjetno s slovenskimi domobranci pozneje umaknili čez Karavanke na Koroško, kakšna je bila njihova kasnejša usoda, pa ni znano. 
6. maja ob osmih zvečer se je proti severu premaknila 13. hercegovska brigada, ki je prispela iz Grahovega na črto Borovnica–Kamnik. Verjetno je kakšen od bataljonov nekaj časa počival pri preserskem župnišču, kjer jih je sprejel tamkajšnji župnik Kočar. Ta se je z begunci že bil napotil na negotovo pot proti severu, vendar si je pozneje premislil in se vrnil, češ »moja vest je čista, ostanem med svojimi župljani«. R. Šuštaršič iz Preserja se spominja, da so imeli hercegovski partizani s seboj dolge nože, s katerimi so razkosavali pravkar pečenega vola. Hvalili so gostoljubje preserškega »popa«, ki je, kot znajo povedati prebivalci podkrimskih vasi, znal z ljudmi. Tako se je verjetno priljubil tudi zagorelim Hercegovcem. 
13. brigada je torej okrog sedmih zjutraj prispela na črto Horjul–Vrzdenec, kjer jih je pričakal močan protitankovski ogenj in mine iz minometalcev, ki so ga na Hercegovce sipale močne enote t. i. ljotićevcev (Srbski prostovoljni korpus). Partizani so se umaknili proti Žažarju in šele zvečer poskusili s tremi bataljoni prebiti zasedo, vendar jim je uspelo zasesti samo koto na Samotorici. Naslednji dan, ko sta 11. in 14. hercegovska brigada prebili obrambno črto Log–Brezje, so pripadniki 13. brigade uspeli zasesti še koto Kožljek in se napotili za bežečimi sovražniki na črti Polhov Gradec–Dvor (slednja kraja sta bila kot Ljubljana osvobojena 9. maja). 11. in 14. hercegovska brigada sta skupaj s 7. slovenskim udarnim korpusom JA v zgodnjih jutranjih urah eno za drugo zasedali ljubljanske ulice, 13. brigada pa je ob petih popoldne zasedla Šentvid nad Ljubljano. 
6. maja se je z Brezovice napotila kolona beguncev. Čez Podsmreko je bilo do Dobrove vse mirno. Na Dvoru jih je ustavila patrulja četnikov. V Polhovem Gradcu je bilo rahlo vznemirjenje zaradi bližine Korene, kjer so imeli domobranci svoje postojanke. Zvečer in ponoči je bilo slišati rafale domobranskih strojnic s Korene. 7. maja nadaljujejo begunci proti Črnemu vrhu. V vasi je še nemška posadka. Ubežnike Nemci strašijo, da na Gorenjskem ni več kaj jesti, ker so že vse pojedli njihovi umikajoči se rojaki. 
Koloni se pridruži vod rovtarskih domobrancev. Mimo Pasje ravni so se po slabih kolovozih spustili v Poljansko dolino, kjer so še gospodarili domobranci. Po dolini prispejo do Škofje Loke, ki se je polnila z begunci, in prenočili v starodavnem mestu. Naslednji dan - 9. maja, so se zlili v nepregledno množico ljudi, ki so z žalostjo odhajali proti Tržiču in Ljubelju. 
Težki časi, obsijani s soncem, so v težkih bojih vzeli prenekatero vojaško življenje na eni in drugi strani usodnega spopada, ki je zdesetkal prebivalce Evrope, mnoge rojake pa razpršil po vsem svetu. 9. maja praznujemo dan Evrope. Leta 1945 je za nekatere to bil dan zmage, za druge dan zloma, naj bo letos to dan, ki povezuje državljane Evrope in vseh držav, ki bi nekoč želele postati del velike družine evropskih narodov. Naj se morija nikoli več ne ponovi!

Miha Rus

Viri:
1. Mensur Seferović: 13. hercegovačka NOU brigada 
2. Spomini brezoviškega kaplana Borisa Komana 
3. Ustni viri: posnetki, pripovedovanje