»V DVIG-u želimo spodbuditi in okrepiti druženje s sokrajani, ki so k nam prišli iz drugih držav, in sokrajani, ki nam je Slovenija dom že od rojstva. Druženje predstavlja edinstveno priložnost spoznavanja drugih dežel, kultur, vrednot, navad in običajev, ki nas povezujejo ali delijo, spoštovanja razlik, učenja drug od drugega. Prav vi, ki ste prišli v Slovenijo k nam od drugod, nam boste lahko povedali, kako smo vas sprejeli medse in kako se med nami počutite. Pogovori z vami nam bodo odstirali nove poglede na življenje tam in tukaj in ponudili priložnost, da spoznamo pobliže tuje kulture in ljudi, tisto, kar nas povezuje, zbližuje in povečuje zanimanje za delo in življenje pri nas.« 

Tako smo povabili v ŠK sokrajane, ki so prišli med nas iz drugih držav. 

Steve Telzerow iz ZDA, Bogumila Pavlin iz Poljske, Borka Jerman Blažič iz nekdanje Makedonije in Rosario Pecoraro iz Sicilije so nam prijazno odprli vrata v njihov svet, v življenje, delo in razmišljanje. Kar nekaj večerov smo z njimi preživeli v prijetnih pogovorih in jih v zapisih pripravili za naše bralce. Ker pa nam letošnje življenje kroji korona in s tem povezane karantene, srečanj v živo nismo mogli izpeljati. Z njimi smo se srečevali na virtualnih srečanjih po ZOOM-u Nika Gams, Dragica Krašovec, Danica Jazbinšek, Miha Lenaršič in Joži Zorc. Kljub virtualnim srečanjem so naša snidenja uspela.

Vse štiri je v Slovenijo pripeljala ljubezen, ali pa so zaradi ljubezni tukaj ostali. Za vse bi lahko zapisali, da so bili in ostali delavni in podjetni, pa optimistični in vedrega duha, kar jim je pomagalo prebroditi težave ob vživljanju in uveljavljanju v novem okolju, pri navezovanju novih stikov, pa tudi pri ohranjanju in negovanju vezi z rojstnim krajem in ljubljenimi svojci. Še posebej je treba omeniti njihova prizadevanja, da so za novo domovino in njene lepote navdušili tudi svoje domače. Prav vsi so se od prvega trenutka trudili, da bi se naučili našega jezika, saj so se zavedali, da se brez znanja jezika ne bodo mogli zares vživeti, se povezati in tudi uveljaviti v svoji novi domovini, predvsem pa se suvereno posvetiti nadaljevanju in nadgrajevanju svoje profesionalne poti. 

Nastavili so nam tudi ogledalo ob pripovedih, kako vidijo in doživljajo življenje v Sloveniji in v naši občini: menijo, da imamo tukaj visoko kakovost življenja, zelo dober izobraževalni sistem, prelepo naravo, sprehode k žabi na Debeli hrib, pa do Lovrenca ali Ferjanke. Seveda kaj iz svoje prve domovine tudi pogrešajo, tudi kakšna naša navada jim je še vedno tuja; tudi odnosi v okolju bi lahko bili boljši. In prav vsi so v naši občini našli svoj drugi dom, kjer so dobro počutijo in kjer radi živijo.

O tem, kaj so nam povedali, boste lahko sami podrobno prebrali v novi, šesti številki Pogovorov z občani. Marsikaj vas bo preprosto navdušilo, tako kot je nas, ki smo jih poslušali. Za pokušino pa nekaj utrinkov članov študijskega krožka:

Dotaknil se me je Stevov pogled na pomen odnosov. Dom ni hiša, kraj ali država, dom so dobri odnosi v družini: ljubezen, spoštovanje in pozitivna naravnanost (Olga Drofenik).

Tri sogovornike so pripeljali v Slovenijo partnerji, ne želja po boljšem življenju. Rad poslušam njihove dinamične zgodbe, kako so si uspeli ustvariti dom kljub kulturnim razlikam. Njihove zgodbe so povsem drugačne od naših, mi smo zapečkarji, partnerje smo si našli le kak kilometer daleč od svojih domov in živimo po ustaljenih tirnicah (Miha Lenaršič).

Sama bi zelo težko zapustila Slovenijo, dóma si ne bi mogla ustvariti v tujini. Borka je v 90-tih, v času osamosvajanja, naredila dvoje za prepoznavnost Slovenije v svetu: pri vzpostavitvi interneta in oblikovanju edine evropske deklaracije, ki nosi slovensko ime (Nika Gams).

Kot nekdanja učiteljica v osnovni šoli v Dragomerju se Borke spominjam kot ljubeče in skrbne mame, ki je zavzeto sledila napredku obeh sinov in si prizadevala, da bi tudi učitelji spodbujali njun napredek na področjih, ki so jima bili blizu (Danica Jazbinšek).

Uspeh ni samoumeven in ne pride kar čez noč. Vložiti je treba v veliko trdega dela in se veliko stvarem odpovedati (Borka Jerman Blažič).

Bogumilo utelešajo vedrina, dobro poznavanje poljske zgodovine in modro razmišljanje o dogajanjih, za katere je značilna razdvojenost, ko se zasidrajo ljudje na ločenih bregovih in niso sposobni trezno pogledati stališč drugače mislečih, berejo in spremljajo, po lastni volji ali ker nimajo druge možnosti, samo »svojo« resnico. »Vprašanja, ki ljudi ločujejo, niso enostavna in odgovori nanje niso belo-črni,« nam je povedala (Olga Drofenik).

Če želimo živeti v spodbudnem okolju, ga moramo ustvariti sami, najprej v družini in potem v okolju. Kjerkoli smo prisotni, moramo dajati pozitivno noto. Smo plod lastnih odločitev, dobrih in slabih, ne moremo se izgovarjati na starše ali na koga/kaj drugega (Steve Telzerow).

Naj bo Daničina misel »na pet pohval damo eno kritiko« vodilo za vse nas ta teden (Bogumila Pavlin).

Povsod se lahko počutimo doma, če poskrbimo, da se imamo lepo. Slovenija je odprta, varna in demokratična država, odprta za ljudi, ki jo sprejmejo za svojo novo domovino. Potreben je pogum, da zapustiš svojo matično domovino, in volja, da se naučiš jezika in navad dežele, kamor prideš. Matične domovine nikoli ne pozabiš in ljubezen do nje nesebično deliš s prijatelji in svojo družino. To neizmerno cenim (Dragica Krašovec).

Olga Drofenik, članica študijskega krožka