Spomini na praznovanja prvega maja še  v bivši Jugoslaviji so v mnogih glavah boom generacije ostali za vselej, verjetno tudi pri še starejših ljudeh in so vsaj zame nepozabni. Praznik dela je bil dejansko praznik delovnih ljudi. Ljudje so ga spoštovali, otroci smo sledili vedenju staršev, učiteljev in tistih, ki so verjeli, da je delo vrednota, pravice iz dela pa niso bile podarjene kar tako, ampak težko priborjene. Zanje so mnogi delavski buditelji plačali visoko ceno. Šolarji smo v tistih časih trosili letake s parolami »Živel 1. maj!« Na papirčke smo jih tiskali z vodenimi barvicami in štampiljkami, ki smo jih izrezovali iz krompirja. Pomembno je, da se vedno znova opozarja na v preteklosti priborjene pravice do varnega in primerno plačanega dela, ki poteka  v okviru dogovorjenega delovnega časa, pravice do  izkoriščanja dopusta, regresa, pravice do zdravstvene zaščite in še mnogih, ki pomembno vplivajo na počutje in socialno varnost slehernega zaposlenega. Zlasti prekarno delo, delo preko dogovorjenega časa, nizko plačilo, neizplačevanje dogovorjenih postavk po kolektivnih pogodbah v panogah, kjer ljudje delajo, opozarjajo, da so pravice delavcem še vedno ali ponovno kršene. Zato je  potrebno vse akterje v družbi, ki so odgovorni za njihovo izvrševanje, na to nenehno opozarjati in preprečevati posledice kršitev.
V zadnjih letih je druženje ob prvem maju skoraj zamrlo, zato so pobude posameznikov, ki imajo možnost, predvsem pa voljo in smisel za organizacijo praznovanja, pohvaliti in javno predstaviti. Tako so tudi krajani Lukovice, rekli bi Gornje, tiste Pod gradom, Na pobočju in v okolici na večer pred praznikom postavili velik kres, klopi in mize, se medsebojno obvestili o dogodku in se zvečer zbrali na prireditvenem prostoru. Mize so se šibile od domačih dobrot, v kotličku je bil pripravljen golaž, pijače je bilo dovolj za mlade in tiste malo starejše. Osnovnošolec Ožbej pa je poskrbel, da so zvoki harmonike polepšali druženje in prijetno popestrili večer. Veličasten ogenj je bil viden daleč čez Ljubljansko barje, s hriba pa smo prisotni opazovali ognje v sosednjih krajih, ki so se postopoma prižigali širom barja in po okoliških gričih. Pri organizaciji je sodelovalo veliko domačinov in nepošteno bi bilo navajati posameznike. Vedo, kdo so zaslužni in vsem gre veliko priznanje ter pohvala.
Zbralo se je okoli trideset krajanov, kar je za ta del Lukovice lepo število, in razpoloženje udeležencev se  je stopnjevalo v pozne večerne ure. Zjutraj je bilo vse pospravljeno in urejeno, le sled pogorišča je pričala o dogodku preteklega večera. Še en zgovoren dokaz, da je krajanom mar, v kakšnem okolju živijo.

Dragica Krašovec