Tokrat je društvo  izlet organiziralo s pomočjo agencije Loka Turist iz Škofje Loke in zelo simpatičnega vodiča gospoda Venča, ki nam je med vožnjo zelo slikovito predstavljal kraje, mimo katerih smo se vozili ter njihovo zgodovino in zanimivosti. Za povrh nas je pa še celo pot zabaval s smešnicami, ki jih je dobesedno stresal iz rokava, tako da so nas na koncu že pošteno boleli trebuhi!

Tretjega oktobra smo se torej odpeljali proti Jesenicam in Karavanškemu predoru, ki smo ga brez čakanja prevozili, se usmerili na cesto proti Beljaku in Celovcu in pod Osojščico  kmalu prispeli do Vrbskega jezera. Jezer ima štirideset kilometrov lepo urejene obale, ob kateri je zelo razvit hotelirski turizem.

Prvi postanek smo naredili v mestu Vrba ( Velden ), lepem in urejenem kraju, kjer cveti  mondeni poletni turizem. Občina Vrba, ki leži ob Vrbskem jezeru, je bila vse od časov Karantanije pa do konca 1. svetovne vojne del strnjenega slovensko govorečega ozemlja Južne Koroške. Leta 1864 leta so se v Vrbi odprla prva kopališča, kar je privedlo do hitrega razvoja poletnega turizma. Jedro Vrbe je že od leta 1590 znameniti grad Velden. V ponudbi številnih kavarn in restavracij ob jezeru boste danes naleteli na blejsko kremno rezino, ki je zaradi pobratenja občin v Vrbi močno prisotna in vsaj deloma daje pridih Slovenije na avstrijskem Koroškem.

Po kratkem ogledu Vrbe nas je pot vodila proti  Gosposvetskemu  polju, do cerkve Marijinega vnebovzetja, katere prvotna zasnova je nastala že okoli leta 760 in je tako najstarejša cerkev, ki je nastala na slovenskem ozemlju V 13.stoletju  so na tem mestu postavili romansko kamnito cerkev, ki je danes znana še po relikvijah svetega Modesta.  Današnja cerkev sredi cerkvenega gradišča je poznogotska cerkev, postavljena med letoma 1430 in 1459.  Za Modestovo cerkev pri Gospe Sveti pravimo, da je mati vseh Marijinih cerkva med Slovenci. Pred ogledom smo  se najprej malo okrepčali, nato smo si ob razlagi vodiča cerkev še od znotraj ogledali  in zapeli dve lepi pesmi. Pred cerkvijo smo naredili še skupinsko sliko za spomin, nato pa odšli proti vojvodskemu stolu v bližini, kjer so ustoličevali karantanske vojvode. Knežji kamen, ki je bil  simbol slovenske politične oblasti do leta 1414, pa danes hranijo v Celovcu, v Deželnem dvorcu.

Pot smo nato nadaljevali proti Celovcu, ki je 800 let staro lepo renesančno mesto, večinoma restavrirano, kjer smo si ogledali Novi trg z znamenitim zmajem in kipom Marije Terezije, ki je najstarejši v Avstriji ter spomenik Bernardu von Speinheimu, ustanovitelju mesta, ki je ustanovil tudi nekaj slovenskih mest, med njimi tudi Kostanjevico. Sprehodili  smo se še po trgovski ulici, namenjeni le pešcem in prišli do Starega trga v centru mesta, kjer  smo imeli malo časa za okrepčilno kavico ali pijačo ali samostojne sprehode po mestu..

Domov smo se vračali po južni strani Vrbskega jezera, vreme seje začelo malo kisati in  je deževalo a smo se vseeno vmes ustavili še na idiličnem kraju, na Marijinem otoku, kjer stojita dve romarski cerkvici, pomembni tudi za Slovence, saj so se tu uporabljali Brižinski spomeniki, najstarejši ohranjeni zapisi v Slovenščini. Glavno naselje Otok  je do leta 1770 dejansko ležalo na otoku sredi Vrbskega jezera, kasneje pa je bil umetno spojen s celino.

Vožnja nazaj v Slovenijo je hitro minila, saj so nas po poti spremljali pogledi na  prelepo pokrajino in seveda naša slovenska pesem, ki se je razlegala po avtobusu.

V Tržiču v »Raju« so nas že pričakovali s poznim, a zelo okusnim kosilom, vmes je bil čas za pogovor in obnavljanje vtisov z izleta, pa tudi hudo žejo je bilo potrebno potešiti. Tako okrepčani smo se odpravili proti domu, ker pa na naših izletih ne manjka pesmi, so se le-te razlegale po avtobusu vse do doma, vmes pa smo se  smejali še Venčevim duhovitostim.

Zadovoljni in polni novih vtisov in starih spominov na pričetek slovenstva v njeni zibelki, Južni Koroški, smo se poslovili in si zaželeli »kmalu nasvidenje«!
Marjeta Filipič, foto: Zlatko Verbič