Predšolski vhod je čakala večja površina travnika. Otroci so s seboj prinesli grablje in grabili listje, z rokami pa so pobrali veje; vsega skupaj je bilo za poln veliki zabojnik, ki ga je pripravil naš hišnik. Večjega smo torej napolnili z bioodpadki, malo manjšega pa smo skoraj napolnili s kamenjem, ki so ga otroci pridno pobirali po vsej površini dvorišča. Kresničke smo vzele plastične vrečke, na eno roko smo si nadele zaščitne rokavice za enkratno uporabo in šle okoli vrtca pobirat smeti. Z otroki smo obkrožili vrtec in se odpravili vse do občine ter teniškega igrišča. Kresničke so ugotovile, da je največ papirčkov prav ob robu igrišča, ki meji na parkirne prostore. Dogovorili smo se, da ko bomo šli v svoje avtomobile, ne bomo začeli smetiti. Največ odpadkov ljudje zavržejo, ko se pripeljejo ali gredo domov. Na travnatih površinah smo tako pobrali vse možne odpadke ter z njimi napolnili kar deset plastičnih vrečk, pa vanje ne gre tako malo. Vse odpadke smo odložili v zabojnike za ograjo, ki je bila v ta namen odprta. Odvrgli smo jih v koše za nekoristne odpadke. Ogledali smo si tudi koš za pasje iztrebke. Naš dogovor je bil: če bo čistil vsak za seboj, bodo čistilne akcije nepotrebne. Z odpadki sicer onesnažujemo tudi zrak, in ne le zemlje. Čistilno akcijo smo tudi narisali.

Dragica Slana