Logo MojaObčina.si
DANES
7°C
4°C
JUTRI
5°C
4°C

Silvester Pontelli

Za prijatelje Silvo, za gledališčnike župnik (ena od bolj prepoznavnih vlog), za domače mož, oče, dedek, sicer pa že preko deset let upokojenec.


Od kod priimek, me zanima?

Priimek je italijanski. (pontelli: »mostiček« v prevodu, op. avtorice). Oče je bil po rodu Italijan iz Farindole (mesto v osrednji Italiji), mama je bila Slovenka, doma z Rašice pri Velikih Laščah. Poleg mene sta bila v družini še starejši brat in mlajša sestra. Rojen sem bil na Rašici, v domači hiši. Že v zgodnjem otroštvu, sam sem imel komaj štiri leta, smo se preselili v Italijo na očetovo domačijo, kjer smo živeli do njegove smrti. Oče je v nepojasnjenih okoliščinah umrl leta 1953. Kasneje smo želeli ugotoviti, kaj se je takrat zgodilo, a so se pojavljali vedno novi zapleti in soglasno smo se odločili, da tistih dogodkov ne bomo več oživljali in podoživljali.

Otroštvo si torej preživljal na Rašici?

Po očetovi smrti smo se vsi iz Italije vrnili na materin dom k njenim staršem na Rašico. Mama je ostala sama s tremi otroki in v bistvu je bila edina možnost za naselitev pri njenih starših. Zaradi prostorske stiske je mama iskala možnosti za selitev na svoje. Ko smo od občine dobili stanovanje, smo se preselili v hišo v Malih Laščah. Po končani osnovni šoli sem šel v Žiri, da se izučim za čevljarja. Ker je tovarna poskrbela za vse stroške izobraževanja, je bilo mami prizaneseno s skrbjo za pokrivanje stroškov šolanja.

Življenje teče, vi pa ste usklajevali želje z danostmi trenutka.

Poklicne poti so me vodile na različna področja dela, tudi stran od poklica, pa spet k usnju, veliko let kasneje, ko sem stik z njim skoraj pozabil, me je znova zamikal. Takrat sem se tudi odločil, da nadaljujem šolanje in vpisal študij kemije, a diplomiral nisem nikoli. V življenju se marsikaj obrne, večkrat tudi tisto, kar se najprej zdi silno preprosto in dosegljivo. Poročil sem se, v zakonu sta se nama z ženo rodila dva otroka, hčerka in sin, in iskala sva trajne rešitve stanovanjskega vprašanja za družino. V letu 1981 sem doživel težko prometno nesrečo in pravim, da sem se takrat, po ozdravitvi, ponovno rodil. Menjal sem različne službe, ker nikoli nisem bil povsem zadovoljen z doseženim. Zastavljal sem si nove in nove cilje in navadno sem jih z voljo in trudom tudi dosegel.


Kako ste se znašli na Logu?

Žena je doma iz Verda pri Vrhniki in iskali smo bližino njenega kraja in Ljubljane, kjer sva bila zaposlena. Vsem družinskim članom je bila sedanja lokacija doma na Logu všeč in tako smo se odločili za gradnjo hiše na Logu in se pred dvajsetimi leti tudi preselili. Tudi domača hiša na Rašici je na moje zadovoljstvo ostala v domačih rokah. V njej si je topel dom ustvarila hči z družino.

 

Leta 2010 ste se upokojili. Kaj počnete?

Ja, ko človek po več kot 40 letih dela ostane doma, je najprej občutek precej drugačen. Nimaš več vsakdanjih stikov s sodelavci in poslovnimi partnerji, dan si je bilo treba organizirati in zapolniti z drugimi aktivnostmi. Vedno so mi bila všeč kmečka opravila in v mlajših letih sem pogosto pomagal stricu na kmetiji. Zdaj pa je vrtičkarstvo postalo moj konjiček in uživam pri tem delu. Poskušal sem tudi na družbenem področju, veliko znanj in izkušenj imam pri delu s civilno zaščito, a nekako nismo našli v kraju skupnega jezika, pa sem opustil prizadevanja za delo na tem področju. Dolgo sem igral košarko, zdaj zaradi težav s koleni tega ne počnem več. Hoja v hribe in kolesarjenje pa sta konjička, ki ju še vzdržujem, toliko pač, kot zmorem. Oba z ženo sva veliko zaposlena tudi z varstvom vnukov. Pravzaprav nama je to v veliko veselje in rada čas preživljava z njimi.

 

Kako pa je Silvo zašel v Mah teater?

Ja, čudno je res. Gledališče sem sicer spremljal in obiskoval predstave, a zares sodeloval v njem nisem nikoli. Soseda Marjetka me je pred leti obiskala in povabila, da se pridružim igralcem pri amaterski gledališki skupini v Dragomerju. Dvomil sem v lastne sposobnosti, a pregovorila me je, da sem se udeležil ene od vaj in moram priznati, da me je njihova družba zamikala in pritegnila.

Na začetku sem imel kar težave, ne toliko s tekstom, kot z gibanjem na odru. Ni enostavno, počutil sem se nesproščeno, nekako togo in zadržano in Jože Čamernik, ki je režiral predstavo, mi je veliko pomagal pri premagovanju zadreg. Hvaležen sem mu. Potem pa se je po nastopu v Horjulu v meni nekaj premaknilo. Postal sem sproščen in začel sem uživati na odru. To je krasen občutek, ki ga težko opišem. Svoje dodajo gledalci. Nepopisno veselje me preplavi, ko začutim spontan aplavz v dvorani. Takrat vem, da je tisto, kar sem naredil, dobro in da mi spodbudo za delo naprej.

Zdiš se mi zadovoljen. Pa si res ali bi rad kaj spremenil?

Veš, gledališče je nekaj, kar potrebujemo tisti, ki v njem sodelujemo, a je namenjeno gledalcem. Gledališče niso samo režiser in igralci. Za dobro izvedbo predstave je potreben prostor, primerna razsvetljava, reflektorji, akustika ... Že dolgo si prizadevam, da bi tako kot imajo v okoliških krajih tudi mi imeli kulturni dom. Stavbo, ki bi ustvarjalcem na kulturnem področju zagotavljala dobre pogoje za delo. V naši občini je odlično poskrbljeno za ljubitelje športa in rekreacije. Tudi sredstev iz občinskega proračuna je namenjenih za šport neprimerno več kot za kulturo. Sam pa mislim, da bi kulturni dom lahko postal neki center dogajanja, kjer bi se odvijali dogodki z različnih področij kulture. Gledališke predstave, na katere moramo zdaj hoditi v drugo občino, bi si lahko ogledali tudi doma. Ta problem ni nov, vleče se iz prejšnjih obdobij, ko še nismo bili samostojna občina. Sedaj društva ustvarjamo v gasilskem domu, za kar smo gasilcem resnično hvaležni, a želim si zares močno in prizadeval si bom po najboljših močeh, da v bližnji prihodnosti realiziramo to željo po kulturnem domu. Poleg ustrezne dvorane pa bi potrebovali tudi knjižnico. Oboje bi v takem domu lahko združili in predvsem mladini omogočili, da se aktivno vključi v kulturno dejavnost v okviru svoje občine. Zavedam se, da je naloga zahtevna, a ob zadostnem posluhu občinske oblasti in zainteresiranih društev je izvedljiva v naslednjih letih.

Kaj pa naprej, kje se vidiš?

Trenutno se soočam s kar nekaj težavami, ki za moje obdobje niso običajne in me precej obremenjujejo. Zato kakšnih velikih načrtov nimam. Začeli smo z vajami za novo predstavo. Vaje potekajo v Cankarjevem domu na Vrhniki, dvakrat tedensko in kar veliko časa porabim za pripravo. Saj veš, v teh letih človek pač ni tako učljiv, kot so mladi, a uživam v tem delu. Prebiram različne tekste, včasih tudi z vnukinjo, ki uživa pri skupnem prebiranju. Malo igram namizni tenis in seveda skrbim za vrt in svoje zdravje. Ne vem, kaj bo prinesel jutri, a živim za danes in se trudim, da mi je lepo. Predvsem pa sem vesel, da imam za vse, kar počnem, podporo in razumevanje pri svojih najbližjih. To me osrečuje.

 

Dragica Krašovec

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi