Občina je pri Inštitutu za raziskave, izobraževanje in svetovanje Maribor naročila analizo stanja in oceno finančnih posledic predvidenih investicij v infrastrukturo na področju izvajanja obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Tam so preverili, kakšne bi bile finančne posledice izvedbe razvojnih investicij, ki vključujejo gradnjo vodovoda, kanalizacije, čiščenja odpadnih voda in gradnjo cest, za uporabnike in proračun občine. Preverili so nekaj različnih možnih modelov financiranja ter se osredotočili predvsem na možnost izvedbe investicij v okviru koncepta javno-zasebnega partnerstva. Pripravljavci so v analizi ocenili, da bi bilo investicije s področja oskrbe s pitno vodo in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda po preliminarnih grobih ocenah primerno in realno realizirati v vrednosti do okoli 10 milijonov evrov. Financirati bi jih bilo možno z lastnimi viri občine, ki vključujejo presežke proračuna, odprodajo premoženja ... ali z zadolževanjem občine, ena izmed možnih različic, na katero še vedno upajo na občini, je financiranje z nepovratnimi sredstvi Evropske unije v okviru kohezijskih skladov ter z zasebnim kapitalom koncesionarja v okviru koncepta javno-zasebnega partnerstva. Kot smo izvedeli, bi bilo za uporabnika najbolj ugodno financiranje z lastnimi sredstvi ali nepovratnimi sredstvi EU, prvih občina nima ali bo dobila slednja pa še ne ve. V primeru zadolževanja in vstopa zasebnika pa bi bilo breme za uporabnika višje in, kot nam je pojasnil prof. dr. Oplotnik, bi bila sprememba cene v obeh primerih podobna.
Razložil je še, da je ob tehtanju, ali naj pri vključevanju zunanjih virov financiranja prevladuje zadolževanje ali javno-zasebno partnerstvo (JZP), potrebno pretehtati prednosti obeh možnosti. Prednost slednjega je razbremenitev javnofinančnih sredstev oziroma kreditni potencial občine, ki ga ta lahko izkoristi za uresničevanje drugih projektov. »Prednosti JZP so v tem, da občina izvede zgolj javni razpis in postavi pogoje, po katerih se izvaja investicija ali pa javna služba. Operativna, finančna, tržna in kreditna tveganja pa ostanejo koncesionarju. Občina ima v procesu izvajanja JZP zgolj nalogo nadzora in v kolikor je vse pripravljeno kot mora biti, potem je to sicer malo dražji, vendar zelo dober način izvajanja javne službe in investicije,« je povedal profesor in poudaril, da je pogoj za dobro javno-zasebno partnerstvo dobro pripravljena investicijska dokumentacija in pogodba, ki jasno razmeji pristojnosti obeh strani. V Sloveniji je področje javno-zasebnega partnerstva razmeroma novo, saj je z zakonom urejeno šele od leta 2007. Na tem področju najdemo tako primere slabih praks, ki so med drugim vodila do izboljšave modelov, kot v zadnjem času tudi primerov dobrih in uspešnih praks pri zagotavljanju javnih služb in vzpostavljanju ali posodobitvi javne infrastrukture. Eden izmed njih je obnova javne razsvetljave v Občini Piran, kjer občina v obnovo ni vložila niti evra. V tem primeru je občina zasebniku dala izključno pravico do razlike, ki jo ta ustvarja z zniževanjem porabe električne energije, zasebnik pa je obnovil vso javno razsvetljavo, da je skladna z uredbo. Primer uspešnega JZP je tudi ljubljanski Bicikelj, ki že nekaj let uspešno deluje, pa čistilna naprava v Mariboru in dom upokojencev v Idriji.

Rezultati analize, ki so jo naredili na inštitutu so pokazali, da naj bi se cena položnice za povprečno gospodinjstvo, v primeru, da bi se to infrastrukturo zgradilo s pomočjo koncepta javno-zasebnega partnerstva, povišala za okoli 8 evrov na mesec. Če bi občina investicije izvedla s pomočjo nepovratnih evropskih kohezijskih sredstev ali pa z lastnimi sredstvi, brez zadolževanja, bi bila cena položnice višja za okoli 5,5 evra na mesec. Sicer pa so na občini pripravili tudi projekcijo proračunov do leta 2035, s katero so želeli preveriti vzdržnost proračuna pri uporabi različnih modelov financiranja. Kot je pojasnil Martin Martinčič, ki je v občinski upravi zadolžen za finance, bistvene razlike za proračun pri financiranju investicij s kohezijskimi sredstvi ali sredstvi koncesionarja v okviru javno-zasebnega partnerstva ni. Slišali smo lahko še, da so projekcije proračunov pripravili tako, da so proračuni vzdržni ter vsebujejo izvedbo vseh projektov, ki so bili predvideni s strategijo razvoja občine in izvedbenimi načrti. Gradivo so svetniki in odborniki obravnavali večkrat, najprej na delovnem sestanku, ki je bil sklican v ta namen, nato v odborih ter na koncu še na seji. Pripravljavcema gradiva prof. dr. Žanu Janu Oplotniku ter prof. dr. Boštjanu Brezovniku so postavili vrsto vprašanj, z odgovori na katere so iskali prednosti in slabosti posameznih modelov financiranja. Dobro poznavanje in razumevanje te tematike naj bi svetnikom, v primeru, da bi občina dobila negativen odgovor ministrstva, pomagalo pri odločitvi, kateri model financiranja bi bilo najbolj smiselno uporabiti za financiranje načrtovanih investicij s področja izvajanja obveznih gospodarskih služb varstva okolja.