12. junij - Zaradi vremensko nestalnih časov smo se zelo razveselili sončnega sobotnega jutra. Ob devetih zjutraj smo se namreč zbrali pred osnovno šolo Log - Dragomer in se podali raziskovat vodne vire na Logu. Lepo vreme in pojemanje pandemije sta storila, da se nas je zbralo le devet pogumnih, ki pa smo toliko bolj odločeni krenili na pot pod Strmcem. Najprej smo se ustavili pri domačiji Podstrmčanovih, ki nosi ime po skalnatih strminah nad starodavnimi Molami in je še del Dragomera, en del domačije pa že spada pod Log. Gospa Simona nam je povedala o dveh betonskih temeljih, povezanih z bojda italijanskimi delavci, ki so gradili Tržaško cesto skozi vas; izročilo govori tudi o železniških tirih, po katerih so tovorili pesek za gradnjo. Pri sosedih Šernekovih sta nas sprejela gospodarja Štefan in Tatjana. Slednja je kot domačinka povedala kar nekaj zanimivosti v zvezi s kamnolomom, v katerem stoji njuna domačija. Z geološkega vidika nas je v zemeljsko zgodovino popeljal gospod Miloš Markič z Brezovice, ki se je prijazno odzval našemu povabilu na pohod. Presenetilo nas je dejstvo, da so kamnine v kamnolomu pravzaprav dolomit, čeprav so videti zelo kompaktne. Pot nas je po Molski cesti potem pripeljala v vznožje Griča, ki so mu včasih rekli tudi Boršt. Prijazna gostiteljica gospa Zvonka nam je pokazala dva zavarovana vodnjaka in potožila, da so v enega od njiju nestrokovno napeljali odtočno vodo s ceste na Rosovše.
Položni bregovi so se za ovinkom pri cesti na vrh Griča pokazali s svoji skalnati skrivnostnosti, kakršen je tudi starodavni Brinovčarjev rezervoar, iz katerega se je pred vojno napajala tudi takrat nova šolska zgradba na Logu. Podoživeli smo zgodbo iz velikega neurja, ko so obilna deževja v dolino na jugu pobočja skozi kraška nedrja hriba naplavila ječmenove pleve z vrha Griča.
Pod Vrhovčevo cesto nad starodavno Škandrovino – tu je bil v začetku 19. stoletja rojen Franc Prešeren vitez Heldenfeldski, daljni sorodnik pesniškega soimenjaka – nas je s svojimi kamnitimi girlandami očaral starodavni vodnjak blizu mestu, kjer so odkrili starodavni miljnik iz časov Rimljanov. Naslednja postaja je bil vodnjak pri Žiberšanu, kjer se pod veliko kamnito preklado še vedno skriva bistra pitna voda. Vzajemno veselje ob srečanju z Venceslavom Remškarjem nas je pognalo v breg do rezervoarja iz leta 1945. Zajetje Jamovega studenca je prostorna dvorana, v kateri danes ni več vode, ampak vrača le še odmev. Na drugi strani pobočja smo si ogledali še manjši rezervoar, ki sta ga na Gregorkovem svetu postavila napredna domačina Popit in Vehar, potem pa si privoščili zaslužen počitek pri Mihu in Ireni Lenaršič. Žgoče sonce in komarji so nas zvabili v avtomobila in na Lesno Brdo nas mimo Jordanovega studenca niso pripeljale noge, ampak naftni derivati iz starejših obdobij zemeljske zgodovine. Z zgodbami iz pradavnih obdobij našega planeta nam je pot ves čas krajšal Brezovičan Markič, ki se je izkazal za prijetnega sogovornika. Od Gorjanca smo skočili še do rezervoarja, velikega skupnega podviga Ložanov in Lesnobrdcev iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa pot sklenili ob slastni enolončnici in pecivu iz kuhinje Majde Zdešar, naše gostiteljice pri Gorjancu na Lesnem Brdu. Iz Ljubgojne nas je prijazno prišel pozdravit horjulski župan g. Janko Prebil, vsi skupaj pa smo se spomnili deda našega župana Mirana Frančiška Stanovnika, ki se je prav v tej hiši rodil pred 120 leti. Prav ta prijazni belolasi gospod je bil tisti, ki je Ložanom povedal za močan izvir v Strgarju, od koder je leta 1974 čez hrib do Jordanovega kota stekla prva voda do Loga. Polni zgodovine naših prednikov, ki so z iznajdljivostjo prišli po prepotrebnih vodnih virov, smo se zahvalili prijazni gostiteljici in se ob prvih kapljah dežja napotili nazaj do hrama učenosti, kjer nas je vse čakala potrpežljivo čakala čreda jeklenih Wanklovih konjičkov. Obetalo se je vroče sobotno popoldne, naše misli pa po prevevali prijetni spomini na doživetja z naše dopoldanske poti.

Za ŠK Miha Rus