Pa smo jo le dočakali, mi gledalci in seveda igralci Mah teatra, ki so pridno vadili tudi v času intenzivnih ukrepov za obvarovanje pred korono virusom. Vztrajali so, vadili preko zooma in upali, da vendarle posije sonce v to dolino šentflorjansko in jim uspe pokazati, kaj so v tem času pripravili in kako seveda. Nujno je bilo potrebno dosledno upoštevati vse veljavne ukrepe za zaščito pred korono virusom, kar pomeni izpolnjevanje pogoja PCT, uporabo mask v zaprtem prostoru, omejeno število obiskovalcev.

Sobotni večer je bil teman, megla se je vlekla po barjanskih tleh, gasilska dvorana na Logu pa je bila povsem zasedena. Obiskovalci so vneto prebirali gledališki list in nestrpno pričakovali začetek predstave.

Predstava ali bolje rečeno farsa po delu Ivana Cankarja bi se lahko zgodila kjerkoli na Kranjskem, čez mejo, morda kje čez ocean. Človeški pohlep očitno nima meja. In če je Cankar pred več kot sto leti napisal dramo Pohujšanje v dolini šentflorjanski in ga že tedaj mnogi niso razumeli ali ga pač niso hoteli razumeti in so  kritiki  brez milosti z vsemi topovi napadli izvedbo odrske predstave, ga zanesljivo tudi danes vsi ne razumejo v svoji biti ali tega preprosto nočejo.

Besedilo  za veseloigro je na osnovi Cankarjevega dela  priredil Miran Setnikar, ki je o svojem delu takole zapisal: »Ob druženju smo se člani ansambla pred časom pogovarjali o teatru in osebnih ambicijah in izoblikovala se je neka skupna želja, da bi radi enkrat odigrali kakšno Cankarjevo delo in drugo, da bi enkrat lahko stali na odru Cankarjevega doma na Vrhniki. Ko nam je režiser (Matija Milčinski, op. avtorice članka) kot enega od predlogov predlagal Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, smo predlog zagrabili z obema rokama. Vendar se takrat še nismo zavedali, da nas čaka s predelavo kar precej dela. Izziv, ki sem ga v poletju 2020 z veseljem sprejel. Ob bralnih vajah so se oblikovale še dodatne zamisli, piko na i pa je dodal Leon Magdalenc kot dramaturg in sedaj imamo igro, ki smo jo prikazali občinstvu.

Zgradba zgodbe: Cankarjevo Pohujšanje je nastalo iz odpora do odnosa države do umetnosti, kulture in svobodnega izražanja. Tudi sedanji časi so podobni. Kultura in umetnost preživljajo težke čase, pod krčem pandemije Covid-19 in ko gledamo in beremo vsakodnevne novice dobimo nemalokrat občutek, da je tudi svoboda govora velikokrat omejena oz. sankcionirana. Vsak dan se v človeku poraja občutek, da je svet ena sama korupcija in sprenevedanje.

Tako se v zgodbi naše igre Pohlep v kotlini barjanski kot izvirni greh pojavi pohlep in ne prešuštvo, kot pri Cankarju. Razbojnik, ki se predstavlja za potepuha, izrablja trenutno najmočnejšo in najbolj razširjeno človeško slabost – slo po bogastvu in brezbrižnosti do sočloveka. Seveda je vse skupaj prikazano v humorni luči, vendar naj bi pustilo v človeku tudi sled realnosti. Kdor pozna Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, bo ob naši igri ugotovil, da je Cankar pisal tudi za današnji čas in da se zgodovina ponavlja. Vsebina je ista, spreminja se samo oblika.«

Igralska zasedba je številčna. Osrednji lik je Hassan, pravzaprav Peter, ki se izdaja za izgnanca, v resnici ropar in prevarant, ki se po  letih  potepuštva  vrne z eno samo veliko željo; maščevati se kotlini barjanski. Spremlja ga Julija, nežna ženska, a silno preračunljiva. Župan je velik domoljub, dokler ima od tega koristi, njegova žena, mogočna in gospodovalna v hiši pa je izven nje prava spogledljivka, ki si v zrelih letih želi še malo čutnosti. Tu so še bankir, pohlepen, sebičen moški, željan mesenih užitkov in mu je povsem vseeno, kaj o njem mislijo drugi. Lokalna zdravnica, izkušena dama, ki naj bi varovala svoje barjance, a se svojim privilegijem vseeno ne bi odpovedala. Steber kreposti in poštenosti je učiteljica Angela, gospa stare šole in seveda župnik, ki naj bi užival veliko zaupanja, a je po svoji naravi željan prestiža in oblasti v svoji fari. Izgubljen na odru, pa tudi v barjanski kotlini, je popotnik, brezdomec, ki  bi rad prišel do svojih korenin in oblastna ministrica, ki ne skriva svojih velikih želja po všečnosti, oblasti in osvajanju vseh modnih novosti.

Močvirje je torej prepleteno s spletkami, egoizmom, potvarjanjem resnice in sprenevedanjem, kjer nihče ni neposredno kriv, a so vsi imeli prste v marmeladi. Vse, kar se dogaja v tej kotlini, je navadna farsa. Več o vsebini podrobneje ne bi  pisala, saj želim, da si gledalci ogledajo predstavo na eni od ponovitev, ki jih Mah teater želi izvesti v prihodnje.

V kolikor bodo epidemiološke razmere dopuščale, se  bo igralcem  izpolnila tudi druga želja – izbrani so bili, da se v sklopu projekta POVSOD JE LUČ s svojo  igro predstavijo na odru CD Vrhnika, in sicer 12. 12. ob 19:18 (letnica smrti I. Cankarja).

Igralci so svoje vloge dobro odigrali. Nekateri so se vanje resnično vživeli in gledalce  prepričali o moralnosti in poštenosti ravnanja posameznikov v realnem življenju. O delu in vlogi učiteljice Angele je igralka Nevena Kralj zapisala: »Če je Cankarjevo delo Pohujšanje v dolini šentflorjanski odražalo tedanji čas, menim, da Miranova priredba tega dela primerno odraža sedanjost. V igri mi je bila dodeljena vloga učiteljice Angele, ki je sramežljiva, vendar v skupini postane nekoliko zajedljiva in deluje v korist skupnega dobrega. Prav te povezanosti v sedanjosti primanjkuje, ali zaradi korone ali pa zaradi sodobnih družbenih omrežij. Toda igralci smo povezani tudi izven odrskih desk. Postali smo prijatelji kljub pregovorno znanimi nestrinjanji med dvema si vasema v občini. Našo igro bomo popeljali preko občinskih meja, ne bomo se ogradili z visoko ograjo; in če imam kot učiteljica kaj besede, bo tako tudi ostalo.«

Ivica Rajković (Hassan) pa je povedal sledeče: »Odločitev Mah teatra za  izvedbo Cankarjeve gledališke igre oziroma njegovo priredbo je prišla iz želje po poglobitvi v igralske vode tako v smislu sporočila igre kot tudi vživljanja v like, ki jih igralci igramo. Zavedali smo se, da smo pred velikim izzivom in ravno to dejstvo nas je gnalo, da izpeljemo igro do konca. Ko mi je bila dodeljena vloga Hassana, sem se počutil počaščeno, bil sem vesel, da lahko igram glavno vlogo v igri, navdihnjeni po Cankarju, obenem pa sem občutil tudi veliko odgovornost, ki jo je vloga prinesla s seboj, saj smo se lotili velikega slovenskega književnika, pisatelja in dramatika. Prva ovira, na katero sem naletel, je bila jezik, ki naj bi ga lik Hassana govoril in izrazi, s katerimi sem se srečal prvič v življenju in mi niso domači, tako da smo se odločili za uporabo pogovornega jezika in le nekaj  izrazov obdržali v originalu. Veliko sem se ukvarjal tudi s samo osebnostjo lika, ki ga igram, saj je v osnovi slepar, ki je »zavohal« dobro in bogato goljufijo, predstavlja pa se kot član maroške kraljeve družine. Ravno v grajenju lika sem užival, vedno pa je obstajal tudi dvom, ali je vdihnjena značajska poteza prava ali ne. Tukaj je veliko vlogo odigral naš režiser, ki mi in nam je bil v veliko pomoč, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem in obenem izražam spoštovanje. Vedno me je, in najverjetneje me tudi bo, fasciniral sam proces nastajanja igre, od bralnih vaj, postavitve in končno tudi uprizoritve.

Sama priredba, ki smo jo igrali, pa me preseneča z dejstvom, kako moderno igro je napisal Ivan Cankar, predvsem zato, ker je še kako aktualen dandanes. Morda se kot slovenska družba nismo dosti spremenili, morda se niti ne bomo, odgovor na to prepuščam času.«

Občinstvo je predstavo lepo sprejelo in igralce nagradilo z bučnim ploskanjem.

Prav je, da izpostavimo režiserja, to je Matija Milčinski, dramaturga smo že predstavili, to je Leon Magdalenc, scenografijo in kostume je oblikovala Nevena Kralj, za  luč in glasbo je poskrbel Tadej Kvaternik, prišepetovalki sta bili Damjana Rožič in Liza Golob.

Igralska zasedba pa: Ivica Rajković, Suzana Pitka, Sašo Brejc, Inka Zdravkovič, Aleš Kozjan, Zinka Kos, Nevena Kralj, Silvo Pontelli, Igor Bobbera, Meta Jurač in Miran Setnikar.

Igralci  so se po koncu predstave poklonili ne le občinstvu, temveč tudi vsem, ki so pripomogli k njeni realizaciji. PGD Log, ki jim je dal na voljo uporabo svojih prostorov, JSKD, območni organizaciji Vrhnika in občini Log - Dragomer, številnim sponzorjem in donatorjem, ki jih bo društvo posebej predstavilo. Vsi našteti pa so s svojo pomočjo omogočilii, da je  izvedba projekta nemoteno potekala.

Svoje prostovoljne prispevke so donirali tudi gledalci. Igralci so se odločili, da namesto priložnostne  pogostitve del tako pridobljenih sredstev v višini 25 % od izkupička na premieri prispevajo dobrodelnemu društvu Rdeči noski. Gesta, ki je vredna spoštovanja.

Kulturni dogodek je vsekakor obogatil naše občinsko kulturno življenje. Igralci so znova dokazali, da kdor dobro seje, tudi dobro žanje. Dokazali so tudi, da je najmočnejše orožje proti korona virusu odgovorno ravnanje in vztrajno delo. To znajo, to hočejo in to tudi zmorejo. Zato si zaslužijo vse priznanje in našo zahvalo.

Dragica Krašovec

Pomembna je tudi kostumografija
Za dobro izvedbo predstave na odru ni dovolj dobra igralska zasedba, dober režiser, ki izbere primeren tekst, pa seveda glasbena spremljava, lučke, tisoč in ena reč, o kateri ne spregovorimo, pa so vseeno pomembne za realizacijo.  Vsem na očeh in zelo pomembni sta odrska scena in kostumi.  Kako se je lotila priprave za Pohujšanje, nam je povedala avtorica in oblikovalka Nevena Kralj. »Kostum ima v osnovi več funkcij: poda informacijo o liku, družbeni situaciji in sodeluje pri likovni podobi. Pomemben je tako za gledalca, ki prek kostuma lažje razbere in doživlja lik, kot tudi za igralca, ki prek kostuma uteleša lik. Ključne so tudi barve, saj vsaka predstavlja določeno počutje. Za oblačila vaščanov sem izbrala sivo barvo, ki je neizrazita, dolgočasna in neopazna. Njihovi karakterji morda delujejo močno, vendar jih dojemamo, kot da se obračajo z vetrom. V tej sivini oblačil sem se poigrala edino s kroji. Ti se navezujejo na poklic, status ali karakter lika v igri. Tako je zdravnica oblečena v zdravniško haljo, županja v modno tuniko; ministrica obleče oprijeto bluzo, učiteljica tuniko z naborki; župan, bankir in župnik nosijo srajce, ki se razlikujejo le v dodatkih. Župan ima kot dodatek kravato (status), bankirjeva srajca ima prsne žepe s poklopcem (skopost) in župnik kolar (poklic). Hassan in Julija kot par nosita skladna oblačila; svojo pravo pohlepno naravo skušata prikriti, še posebej Julija, z belo barvo. Hassanov telovnik ima maroški vzorec in ga zato primerno krajevno umešča v severnoafriški predel. Rdeča barva se pojavlja pri Hassanu in Djavolskem, pri Juliji je dodana le pri modnih dodatkih. Rdeča je vitalna barva, povezana s strastnim življenjem, takšnim, kot ga imajo ti karakterji. Djavolski ima na glavi tudi nekoliko dandyjevsko čepico, da zakrije hudičeve rožičke. Popotnik kot boječ in ponižen potepuh išče svoje korenine. Oblečen je v temno prekratko obleko, obut v sandale in nogavice kričeče roza barve. Pod suknjičem ima oblečeno belo majico, ki predstavlja njegovo bistvo, nedolžnost. S sodobnejšimi kosi oblačil sem primerno umestila predstavo v sedanji čas. In kot pravi z Oskarjem nagrajena Jenny Beavan: »Kostumografija ima več skupnega s pripovedovanjem zgodbe kot z oblačili. Moda je ravno nasprotje kostumografije, saj so moda predvsem oblačila.«
Morda bomo zdaj še bolj natančno pogledali in ocenjevali njene kreatorske dosežke. Vsekakor hvala avtorici za izčrpno pojasnilo.
Dragica Krašovec