V sredo, 25. septembra, smo se člani DU Log odpravili na jesenski izlet. 53 zvedavih izletnikov nas je napolnilo avtobus, v Logatcu smo pobrali vodičko Alenko in se odpeljali dogodivščinam naproti. Ker pa smola ne počiva, smo kmalu ugotovili, da avtobusni mikrofon ne deluje. Pri prvem postanku pri Predjamskem gradu je vodički le uspelo povedati nekaj o jamborni cesti. Tudi to, da je po tej obvozni cesti nekdaj potekal živahen promet iz Planine mimo Studenega do Razdrtega. Furmani so po njej vozili jambore in drug ladijski les za tržaško ladjedelnico. Medtem je šoferju Juretu uspelo popraviti mikrofon in odpeljali smo se na kavo v Pivko, od tam pa v Slovensko vas, kjer se nahaja zanimiv ekomuzej Pivških presihajočih jezer. Za še boljše razpoloženje je poskrbela naša članica Rafka, ki je praznovala okrogel rojstni dan. Pred muzejem nam je pripravila pogostitev, pa tudi pijače ni manjkalo. Nazdravili smo ji, prav tako tudi članici Mariji, ki je poleti praznovala okrogli rojstni dan.
Ko smo se odpeljali  proti Ilirski Bistrici, je začelo deževati. Prav pošteno je padalo, ko smo se vzpenjali proti gradu Prem, ki kraljuje nad dolino, še bolj mokro je bilo, ko smo si tam ogledovali rojstno hišo Dragotina Ketteja in malce naprej cerkev sv. Helene, ki jo krasijo freske Toneta Kralja. Vendar nam dež ni pokvaril razpoloženja, kajti po kratki vožnji smo se ustavili v vasi Narin pri Andrejevih, kjer smo okušali njihove domače dobrote. Po dobrem kosilu nas je  vreme nagradilo, nehalo je deževati, mi pa smo dan zaključili z obiskom 400 let stare Šobčeve domačije v kamnoseški vasici Kal. Nekdanja tovorniška, furmanska in kontrabantarska postojanka nam je ponudila vpogled v preteklost. O velikosti pričata veliko kamnito ognjišče in krušna peč, v kateri se je dnevno speklo več kot trideset hlebcev kruha. Na nekdanjem seniku, ki je preurejen v dvorano, smo si ogledali poučen film o tradicionalni brkinski žganjekuhi. Zunaj se je že stemnilo in  nenadoma je v prostor stopil  močan možak z velikim širokokrajnim klobukom, oblečen po starem, čez ramo je nosil velik lesen kij, v roki pa je imel mesarico. Presenečenje je bilo popolno, kajti pred seboj smo zagledali čisto pravega Martina Krpana. Povedal nam je svojo štorijo, mi pa smo se pri tem zabavali in se po koncu le s  težavo poslovili od prijaznih gostiteljev.

Preživeli smo prijeten dan in to v krajih, ki niso ob  glavnih prometnih poteh in kjer kljub odmaknjenosti lahko srečaš prijetne ljudi, slišiš zanimive zgodbe ter se okrepčaš z dobro hrano.

Irena L.