Pomladni
dnevi vabijo v naravo in topli dnevi so nadvse primerni za organiziranje
krajših ter daljših izletov po naši ožji in širši domovini. Idej, kam se odpraviti,
pa ni tako lahko uresničiti, vedno težje je naše želje uskladiti s časom in
finančnimi možnostmi posameznikov. Radi bi ustregli tako tistim, ki bi radi
videli kaj novega in se še vedno kaj naučili, kot tudi tistim, ki si želijo druženja,
zabave in kaj dobrega pojesti ter popiti. Mislim, da je bil naš aprilski izlet
namenjen tako prvim kot drugim in smo
vsi udeleženci preživeli še en prijeten ter lep dan. V Kalcah nas je
pričakala dobra kava in vodička, ki je spremljala in vodila celoten program
izleta. Odpeljali smo se naprej po tako imenovani Jamborni poti. To je
najstarejša prometna povezava čez znamenita Postojnska vrata in predstavlja
širok, nizek ter strateško pomemben prelaz med
severnim delom Jadrana in Srednjo Evropo. Potekala je pod Nanosom in
Goro, ob koncu 18. in v 19. stoletju, po krajih, kjer so ceste gradili že Rimljani.
Najprej smo se ustavili v Predjami in si
ogledali Predjamski grad ter obnovili
znanje o njegovi zgodovinski vlogi. Nadaljevali smo po Jamborni cesti proti Šobčevi
domačiji. Ustavili smo se v Belskem in si ogledali repliko najdaljšega
jambora, ki so ga prepeljali po tej cesti. V dolžino je meril kar 64 m in imel
težo devetih ton. Na domačiji smo si lahko ogledali najstarejšo in zelo dobro
ohranjeno spahnjenco (izzidek pri kmečki domačiji), v kateri je bilo kamnito
ognjišče, katero obstaja še danes. Njegov ogenj
nas je prav prijetno ogrel. V hiši je tudi krušna peč, v kateri so spekli do
trideset hlebcev kruha dnevno. Z eno peko po deset. Po ogledu kratkega filmčka
o žganjekuhi (slivovc in brinjevec po brkinsko) nas je obiskal sam Martin
Krpan, močan in silen človek z Vrha, ki ga je v literaturi predstavil Fran
Levstik in v povesti o njem natančno opisal boj z Brdavsom na Dunaju.
Izlet smo nadaljevali z vožnjo do Prema
in si tam ogledali grad. Grad ima
sedemstoletno zgodovino, a je bila
večina eksponatov iz tistih časov odtujena oz. jih je zadnji lastnik odnesel s
seboj. Trenutno je bila v gradu velikonočna razstava, ki nas je pritegnila in
navdušila. Pot smo nadaljevali peš skozi vas do Kettejeve rojstne hiše, ki je
zdaj muzej. Vemo, da je bil Kette pesnik, predstavnik slovenske moderne, rojen
istega leta kot naš Cankar. Že zelo mlad, pri komaj 23. letih je hudo zbolel
in umrl pri prijatelju Murnu v ljubljanski Cukrarni.
Ustavili smo se še v cerkvi Svete Helene na Premu, kjer nas je prijazno sprejel
vaški župnik. Predstavil nam je cerkev, njen nastanek in obnovo. Cerkev je poslikal
Tone Kralj. Po ogledu nas je prijazno pogostil s kozarčkom rujnega. Izlet smo v
zgodnjih večernih urah zaključili na turistični kmetiji pri Andrejevih pod
Šilentaborom. Odlična večerja, dobra družba, razpoloženi udeleženci, ki smo ob
Tonetovi spremljavi na harmoniki zapeli in se zavrteli, so prispevali, da je dan minil sproščeno,
zabavno in poučno. Vodička Alenka Veber je s pripovedovanjem pritegnila našo
pozornost, udeleženke so nam posladkale dan s svojimi dobrotami (potica je bila
res za prste obliznit), moški so dodali dobro kapljico in zadovoljstva ni
zmanjkalo. Predsednica društva se je z organizacijo ponovno izkazala in
zasluži vso pohvalo. Nasvidenje naslednjič.
Dragica Krašovec