Praznik Svetega Martina smo z Društvom upokojencev Dragomer–Lukovica (DUDL) počastili v posavski regiji, saj tako Vrh nad Boštanjem kot Krmelj spadata v občino Sevnica.
Krmelj se nahaja v ozki dolini potoka Hinje, v razkošju dolenjskih gričev v najbolj vzhodnem delu doline Mirne. Na gričkih, ki ga obdajajo vinogradi, pridelujejo cviček.
Bili smo torej v deželi cvička, ki postaja vse bolj cenjeno vino in njegovo kvaliteto poznajo tudi izven naših meja. Vemo, da je pridelano iz različnih sort grozdja v razmerju 65 % rdečih in 35 % belih, med katerimi so najbolj prepoznavne: žametna črnina, modra frankinja in laški rizling.
Življenje se je v Krmelju razmahnilo v času, ko so v okolici odkrili nahajališča rjavega premoga. To naj bi bilo leta 1809, pred tem časom je bilo v kraju le nekaj kmetij, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Najdba premoga je pripomogla k odprtju železniške proge leta 1908. Ljudje iz kraja ter okolice so našli možnost zaposlitve in število prebivalcev se je občutno povečalo od prvotnih nekaj deset do danes, ko jih tam prebiva kakih 600. Železniške proge ni več, tudi rudnik so že pred leti zaprli, torej leta 1962. Ljudje pravijo, da se po okolici še vedno potika duh škrata Knapca in na tiste čase spominja ime gostišča v kraju Barbara (zavetnica rudarjev, ki goduje 4. decembra). Kraj je doživljal zelo hude čase v obdobju druge svetovne vojne. Prav tukaj je tekla meja med nemškim in italijanskim okupatorjem. Ljudje so morali zapustiti svoje domove. Nekateri moški so odšli v partizane, veliko so jih ustrelili, o čemer pričajo kar trije spomeniki žrtvam v kraju in okolici. Matere z otroki so najprej izgnali v Rajhenburg, kasneje pa v različna manjša taborišča v Nemčiji. Vrnili so se v jeseni leta 1945 v kraj, ki je bil izropan, precej uničen in zapuščen.
Dogodke, ujete na fotografijah smo si lahko ogledali v Muzeju izgnancev, v živo pa sta nam o tem pripovedovali dve krajanki. Ena od njiju je bila pri starosti dveh mesecev skupaj z materjo izgnana v Nemčijo. Travmo tistih dni še vedno nosi s seboj in v pripovedovanju smo čutili neizmerno žalost ter bolečino tistega časa.
Kraj je znan po likovni koloniji, ki jo vsako leto organizirajo za ljubitelje slikarstva iz vse Slovenije. Ta je letos potekala že devetnajsto leto. Udeležilo se je je 15 likovnikov in lahko smo si ogledali razstavo njihovih del v krajevni galeriji. Zanimivi so tudi trije železni kipi v kraju, ki so jih izdelali japonski umetniki v tovarni Metalna. Sedaj so na ogled krajanom in naključnim obiskovalcem. Tam smo si privoščili dobro malico z domačimi dobrotami in poskusili modro frankinjo. Martinovanje je potekalo na Vrhu nad Boštanjem. Prijazni gostitelji, razkošno pripravljene mize, Martinove dobrote in izvrsten cviček so navdušili vse udeležence izleta. Sledil je krst vina. Predsednica društva je po nagovoru in s pomočjo škofa Jožeta, ki ji je blagohotno pomagal,  skupaj blagoslovila novo vino.
Sledil je izbor dragomerške kraljice vina. Lukovčanke smo bile letos prikrajšane, saj je Marjana iz Dragomerja pometla s konkurenco. Njeno znanje, prikupnost in stas sta prepričala komisijo, ki jo je nagradila z zmagovalno lento. Seveda se je kraljica v svojem nagovoru zahvalila za čast, ki ji je bila dodeljena, in zagotovila, da bo svojo vlogo častno opravljala v domačem kraju.
Večerilo se je že, ko smo se odpravili proti domu. Skupaj smo preživeli zanimiv dan v lepem vremenu in dobri družbi. Veselimo se prednovoletnega srečanja v gasilskem domu v Dragomerju 15. decembra 2023. Vljudno vabljeni.
Dragica Krašovec