Organizator izleta Jože nas je lepo pozdravil, kam se peljemo, pa ni hotel razkriti. Namignil je le, da se bomo najprej ustavili v gostilni, ki je znana po pijači, imenovani karampampuli. Uganila je Lidija, peljali smo se v Belo krajino. V gostilni Badovinac smo popili jutranjo kavico, pokusili pa smo tudi znameniti karampampuli – zeliščno žganje. Od tam smo se odpeljali v vas Radovico, do stare šole Brihtna glava. Pričakal nas je ravnatelj Andrej Bajuk, ki je povedal nekaj besed o zgodovini šole. Potem nas je odpeljal v razred in preselili smo se v leto 1950 – majhne mize in stoli, stara tabla, zemljevid, leseno računalo in koruza na tleh v kotu, za neposlušne učence. Vstopila je zelo stroga tovarišica učiteljica s palico v roki. Spraševala nas je o znamenitostih Bele krajine in tisti, ki je na vprašanje odgovoril, je moral to potem narisati na tablo. Večkrat smo se do solz nasmejali. 

Dobre volje in polni novega znanja smo se odpravili na bližnjo izletniško kmetijo Bajuk in se po kamnitih stopnicah spustili pet metrov pod zemljo, v klet in naprej na teraso, kjer so nas že čakale suhomesnate dobrote. Imeli smo pokušino več vrst vina. Na belokranjsko pogačo pa smo morali malo počakati, saj se je še pekla. Po dobri in obilni malici smo se peš odpravili v vas Krašnji Vrh.
Prikazalo se je sonce, ki nas je spremljalo do konca pohoda. Pri cerkvi Svete Trojice smo za kratek čas zavili v gozd in prišli do planinske koče na Krašnjem Vrhu (542 m), ki jo upravlja PD Metlika. Posedli smo zunaj in uživali na prijetno toplem soncu. V bližini koče stoji 17 metrov visok razgledni stolp in nekaj članov se nas je po spiralastih stopnicah povzpelo nanj, kjer smo imeli lep razgled po Beli krajini. 
Po daljšem postanku smo pot nadaljevali po gozdni poti in čez travna pobočja v Bojanjo vas in naprej, do glavne ceste, kjer smo počakali na avtobus. Odpeljali smo se v Gornjo Lokvico, do izletniške kmetije Matkovič. Pričakala nas je gospodinja Duška v belokranjski narodni noši in nam za dobrodošlico postregla s pogačo ter domačim zeliščnim napitkom. Potem nas je povabila v lepo urejeno jedilnico. Odojek, pečen na žaru, je bil odličen. Po kosilu sta nas s harmoniko zabavala Tone in domačin Andrej, mi pa smo veselo zaplesali. V večernih urah smo se poslovili od gospodinje Duške, ki nam je zaupala, da je njena velika želja povzpeti se na Triglav, in obljubili smo ji, da se naslednje leto slišimo.                                                                  

V deželi belih brez, belih narodnih noš in prijaznih ljudi smo se imeli zelo zelo lepo, za kar se zahvaljujemo Jožetu in Mariji.