V nedeljo, 23. junija, smo se napotili v deželo Zagorja ob Savi, proti najvišjemu vrhu Kumu … v deželo različnih pohodniških poti Posavskega hribovja … prijaznih in gostoljubnih ljudi … v idilično naselje Podkum (770 m). Pri gostišču Pr' Čop smo si privoščili jutranjo kavico. Znani so po družinski tradiciji, catering ponudbi kraljevskih in kmečkih okusov. Pod kozolcem je muzej starih kmečkih orodij, pod gostiščem pa mini grajski in lovski muzej.

Obetalo se je čudovito sončno jutro. Pot se je začela. Po delu asfaltne poti in delu poti čez dvorišče kmetije smo se podali strmo v gozd in do vrha Kuma (1.220 m). Dosegli smo najvišji vrh Posavskega hribovja. Videlo se je na vse strani Slovenije, čeprav so razglede senčile meglice. Z razgledno ploščo smo si pomagali, da smo določili vrhove. Na vrhu Kuma stojijo cerkev svete Neže, planinski dom in antenski stolp, visok 68 m. Na dan odprtih vrat so nam nasmejane predstavnice RTV predstavile promocijske ponudbe programov in nam ponudile Čokoladice, da smo se posladkali. Pod vodstvom prijaznega predstavnika RTV smo si ogledali tudi notranjost oddajniških prostorov s sodobnimi digitalnimi napravami. Sestopili smo po poti vzpona. Dan smo zaključili v Podkumu, Pr' Čop pod kozolcem, kjer smo si privoščili dobro kmečko pojedino … In ja, osebje je bilo zelo prijazno in ustrežljivo. Precejšen vtis so naredili vpogled v grajski in kmečki muzej pod kozolcem (prikaz življenja in dela s starim kmečkim orodjem) ter postrežba in nostalgičen jedilni pogrinjek starega časa, pri čemer smo planinci okušali jedi iz domače kulinarike. Vodnik Jože nam je nedeljski pohod popestril s prijetno hojo in ogledi, ki so nas prav presenetili. Imeli smo sončno vreme, ki ga je bil najbolj vesel vodnik (tokrat ni bilo dežja), in obilo možnosti za razgledovanje z vrha Kuma. Imeli smo se res odlično in domov smo se vrnili zadovoljni.

Dočakali smo sončno nedeljo, 28. julija, ko smo si lahko izpolnili željo, da bi stopili na belo goro lepotice Ojstrice. Veselo skupino je sestavljalo 9 članov. Pri koči planine Podvežak (1.564 m) smo uživali ob razgledih na Veliko planino in okolico. Nato pa smo, pripravljeni na nove pohodniške dogodivščine, začeli prvi rahli vzpon proti Korošici. Poti so vijugale gor in dol, med ruševje in kamnite grapice, preko pašne ograde, mimo vode Inkretovega studenca, spominske table nevarnosti plazov ter po ravni, ozki in zeleni dolini. Ob postankih, smehu in dobri volji vodnika Saša je naše oko seglo na vrhove Velikega vrha, Planjavo in s soncem obsijano belo konico Ojstrice daleč pred nami. Rdeči grmički rododendrona so krasili uhojene peščene potke. 

In že smo bili na Sedelcu (1.900 m). Nasmeh se nam je razlezel do ušes. Odprl se nam je čudovit razgled na dolino Korošico, kjer se dviga mogočni Lučki dedec, pod njim je stal Kocbekov dom in tik nad nami se je dvigala Ojstrica. Začnemo s hojo … korak za korakom … s pogledom na dolino pod nami. Pod grebenom pašne jase se pasejo ovce, kot da jim sence ni mar. Pojavijo se prvi klini, oprijemi skalnih robov in poplezavanje do vrha Ojstrice (2.350 m). Veselje je nepopisno. Sonce močno pripeka, prija nam hladen vetrič, kot na dlani je panoramski razgled na vrhove pod modrim nebom ter zelene doline in pečine globoko pod nami. Razveselijo nas radovedne črne kavke. Nato se spuščamo proti dolini Korošice (1.808 m), pot pa je peščena, drsna in strma. Čudovita narava se poigrava z meglo, riše lepote skalne skulpture, lepša zadnje poglede na del Planjave, Škarje, Ojstrico, zaplate snežišča in Kocbekovo kočo. Zaključili smo krožno pot v kotanji pod pobočjem Deske, mimo Vodotočnega jezera in pastirske koče, kjer so mirno počivale čredne pašne krave. Nadaljevali smo dolgo pot po dolinici, navzdol do planine Podvežak. S parkirišča smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti domu.

Kamniško-Savinjske Alpe so res lepe. Prehojene poti se nam vedno vtisnejo globoko v spomin. Vodnik Sašo je izbral čudovito turo za planince, ki so želeli vsaj enkrat stopiti na Ojstrico. Letos nam je to uspelo. Doživetje je bilo enkratno.

Lili