Osmi marec, praznik žena, ima med ženami pomembno vlogo tudi dandanes, saj mnoge ženske v svetu še vedno doživljajo krivice, ponižanja, zaničevanje in kratenje osnovnih pravic, tudi pravice o odločanju glede rojstva otrok, enakega plačila za enako delo za oba spola, ki pa  jih  mnoge drugod lahko s pridom uveljavljajo. Zagotovo tudi pri nas vse ne moremo biti zadovoljne z vlogo v družbi niti  v družinah ne. Plačilo za enako delo v marsikaterem delovnem okolju še vedno ni enako za oba spola še in tudi delo v družini je marsikje ostalo izključna  skrb žensk. Opažamo sicer  velike spremembe na bolje: izenačitev  starševskih vlog, kar zagotovo vzbuja upe, da bo naslednjim generacijam lažje pri uresničevanju že doseženih pravic.  Pogledati bi morala v arhiv, kdaj so članice Društva upokojencev Dragomer-Lukovica prvič krenile na pohod čez barje, zagotovo bo kmalu minilo deset let, in tako obeležile ta praznik. Pohod je postal tradicionalen in število udeleženk je vsako leto večje. Letos se nas je zbralo pred Gasilskim domom v Dragomerju precej več kot 25, po poti  se nam je  pridružilo še nekaj novih in na končni točki nas je bilo že petintrideset. Čeprav je tokrat vreme ponagajalo in je bolj spominjalo na pozne zimske dni kot na pomladni dan, to ni bila ovira, da se ne bi podale na pot iz Dragomerja preko Loga, Podplešivice vse do Notranjih Goric ter približno 8 km prehodile v slabih dveh urah. Vmes je bil postanek, kjer se je okušalo pecivo pridnih rok naših članic, dodalo se je šilce krepkega, da je korak naprej lažje tekel in seveda ni zmanjkalo dobre volje ter pravega razpoloženja. Narava ponuja mnoge lepe razglede tudi v oblačnem in malo deževnem dopoldnevu, le ozreti se je potrebno naokoli in  znati opazovati. Pri Pavlet nas je pričakal Tone s harmoniko in brž je bilo slišati kar nekaj lepih domačih viž, ki smo jim udeleženke pohoda sledile z glasnim petjem. Lastnik nas je počastil s priložnostnim darilcem, moški člani društva z lepimi rožicami (Štefan in Cvetka sta se zares izkazala z izbiro), po okrepčanju s pico pa se je večina odločila peš nadaljevati proti domu. Vračale smo se iz Notranjih goric skozi Žabnico in naprej do Lukovice ter tako prehodile velik del po mejah občine na Ljubljanskem barju, skupaj smo prehodile 13 km. Vodenje je prevzela Ivica, ki že dlje časa skrbi za četrtkove pohode. Dež ni motil razpoloženja in obljubile smo si, da se naslednje leto ponovno snidemo.

Dragica Krašovec