Mi smo si ogledali nekaj njenih znamenitosti. Izlet sta organizirala naša člana Miha in Irena, z nami je bila tudi vodička Alenka, ki je med potjo pripovedovala zgodovino in zanimivosti o krajih, skozi katere smo se med našo potjo do Idrije vozili.
V avtobusu, ki je bil zopet poln novih doživetij željnih članov našega društva, je bilo ves čas prijetno in sproščeno vzdušje, saj smo se nekateri po dolgem času lahko zopet videli in poklepetali med seboj.
Prvi postanek smo imeli v Idriji pred trgovino Tuš, kjer nas je na naše presenečenje s pijačo in okusnim domačim pecivom pogostila članica društva, gospa Čepon, ki je letos praznovala visoki življenjski jubilej. Čestitali smo ji in ji zaželeli, da bi bila še naprej tako dobrega zdravja in polna življenjske energije, kot doslej.
Tu smo se zadržali le kratek čas, saj smo morali priti točno na rudniški grad, kjer nas je pričakovala kustosinja, da nas popelje po gradu in nam razkaže znamenitosti, ki so tu shranjene in na ogled obiskovalcem. Še prej smo imeli malo časa, tako smo se posedli na teraso prijetnega lokala v centru Idrije in si privoščili dopoldansko kavo.
Idrijski rudniški grad Gewerkenegg je bil zgrajen v 16. stoletju, zgradili so ga prvi lastniki rudnika 30 let po prvem naključnem odkritju živega srebra v bližnjem potoku. V njem je bil sedež uprave rudnika, skladišče rude, pomemben pa je bil tudi za obrambo pred Turki in Benečani. Danes v njem domuje Mestni muzej Idrija. Ob zelo zanimivi in izčrpni razlagi kustosinje smo si ogledali stalno razstavo o zgodovini in delovanju idrijskega rudnika živega srebra, razstavo mineralov ter razstavo o zgodovini delovanja idrijskih klekljaric in razvoju čipkarstva na tem področju Slovenije.
Prijetna razlaga nas je popeljala v čase naključnega odkritja živosrebrne rude, ki jo je daljnega 1490 leta odkril škafar, ko je namakal lesene posode v potoku in se je vanje natekla neznana snov, ki je se je svetila in ki je bila živo srebro. Slišali smo o prvih skromnih pričetkih rudarjenja ter razvoja rudnika, ki je kasneje postal drugi največji proizvajalec te rude na svetu in tako zelo pomemben v svetovnem merilu, saj sta bila s španskim rudnikom Almaden edina te vrste v svetu.
Razstava o razvoju čipkarstva je tudi zelo zanimiva, omenja pričetke klekljarstva v Idriji že iz leta 1696 ter prikazuje razvoj te dejavnosti skozi čas in prostor. Poleg idrijskih smo si gledali tudi čudovite belgijske in francoske čipke. Občudovali smo prekrasne vzorce čipk in izdelke, ki so jih izdelale pridne roke klekljaric, ki so na ta način tudi doprinesle k skromnim rudarskim dohodkom. Nekateri razstavni eksponati so prav dih jemajoči.
Po ogledu gradu smo se odpravili še do edine originalno ohranjene rudarske hiše iz 18. stoletja, ki jo je od dedičev odkupil mestni muzej in jo popolnoma obnovil. Lokalni vodič nam je hišo razkazal in nam pripovedoval zanimive zgodbe o življenju idrijskih rudarjev. Hiša je bila zelo skromno opremljena, s preprostim pohištvom in majhnimi prostori, v katerih pa so živele skromno življenje kar številčne rudarske družine. Iz pripovedovanja smo spoznali, kako težko in izčrpavajoče je bilo delo v rudniku, a tudi zelo nevarno za njihovo zdravje.
Po rudarski hiši smo si z našo vodičko Alenko ogledali še osrednji idrijski trg Sv. Ahacija, ki je bil zavetnik rudarjev, z znamenitim baročnim vodnjakom, kjer so v davnih časih naključno odkrili živosrebrno rudo in z znamenitimi stavbami, kjer so bile takrat sedež rudniškega gledališča in rudniškega žitnega magazina. Danes so v teh stavbah kinodvorana, Mestna knjižnica in galerija.
Po vseh zanimivih ogledih in novih spoznanjih o zgodovini tega rudarskega mesta smo postali že pošteno lačni. V restavraciji v centru Idrije so nam seveda postregli z, v teh krajih, nepogrešljivimi in izredno okusnimi idrijskimi žlikrofi ter pečenko. Bilo pa je kar vroče, tako da smo si privoščili še hladne pijače, se odžejali ter še malo posedeli in pokramljali.
Po prijetnem in okusnem kosilu smo si ogledali še idrijsko »kšamt«. Malokdo je vedel, kaj ta beseda pomeni, dokler nismo po lesenem mostu preko reke Idrijce prišli do visoke zgradbe, v kateri je ohranjena znamenita črpalna naprava na vodni pogon, kar beseda »kšamt« namreč pomeni. Iz idrijskega rudnika so z njeno pomočjo črpali jamsko vodo, ki bi bila lahko rudarjem nevarna in oteževala delo v rudniku. Postavili so jo leta 1790 in je bila v pogonu kar 150 let. Njeno pogonsko kolo ima kar 13,6 m premera. Vodič nam jo je razkazal in razložil, kdaj je nastala in kako in zakaj je bila pomemben sestavni del idrijskega rudnika. Takih črpalk je bilo več, a je ohranjena le še ta ob Jožefovem jašku.
Po prijetnem in zanimivem ogledu Idrije smo se odpeljali proti domu ter ob poti nazaj občudovali lepote Planinskega polja. Vmes smo se ustavili in si ogledali ruševine dvorca Haasberg, ki je bil nekoč eden najlepših baročnih dvorcev v Sloveniji in za katerega je le malokdo od nas vedel, da sploh obstaja. Ta kraj je prav čaroben, tako blizu, pa tako malo poznan. Dvorec stoji na rahli vzpetini, obdan s travniki in gozdom. Tu vladata mir in prekrasna mogočna drevesa napolnijo človeka z mirom in neko notranjo energijo. Vodička Alenka nam je na kratko povedala zgodbo tega dvorca. Tam okoli smo se še malo sprehodili in se naužili čistega zraka, nato pa smo se počasi odpravili proti domu.
To je bil lep in pester izlet, na katerem smo se ponovno sproščeno družili, hkrati pa spoznali veliko novega o zgodovini naših krajev in njihovih prebivalcev. Vsi smo se imeli lepo in zahvala gre našima organizatorjema, saj sta zopet izbrala zanimiv konec naše Slovenije, ki je res vreden ogleda.
Besedilo pripravila: Marjeta Filipič, Fotografija: Zlatko Verbič
