Nismo ravno potovali kot v Kreslinovi pesmi »Z Goričkega v Piran«. Pot je bila vsaj za polovico krajša, a nič manj lepa, prijetna in zanimiva. Društvo upokojencev Dragomer–Lukovica je za aprilski izlet pripravilo obisk Obale s tem, da je ponudilo možnost tako za rekreativce, ki naj bi pešačili od Izole do Pirana, kot za tiste, ki radi posedajo na soncu, si ogledajo muzejske znamenitosti ali si privoščijo krajši sprehod ob morju. Za vse je bilo dovolj časa in dovolj priložnosti.
Aprilsko vreme letos prej spominja na poletje kot pomlad, saj so temperature ozračja nenormalno visoke, sonce pa naravnost vabi v naravo.
Med vožnjo so udeleženke poskrbele za dobrodošlico in predsednica je orisala potek izleta. Veselo je bilo v avtobusu, vzdušje  ravno pravo za nadaljevanje aktivnosti in kot bi mignil, smo prispeli do Izole. Tretjina udeležencev je pot nadaljevala peš, ostali so se z avtobusom odpeljali do Pirana.
Pohodniki smo krenili ob obali do Simonovega zaliva, kjer je prav takrat potekalo Evropsko prvenstvo v jadranju, ki se ga je udeležilo 420 jadralcev iz 38. držav. Pomikali smo se med jadralci, ki so jadrnice splavljali v morje in občudovali tiste, ki so s svojimi jadrnicami že preplavili zaliv.
Ob obali smo se povzpeli v hrib do Belvedera in pot nadaljevali naprej do krajinskega parka Strunjan. Pot se vije po robu klifa, od koder je čudovit razgled na Mesečev zaliv,  preko morja pa do italijanske obale. Če je ozračje čisto, boste od tu lahko občudovali tako Julijske Alpe kot italijanske Dolomite. Mi nismo imeli tako dobrega razgleda, a videti se je dalo vseeno veliko pokrajine daleč naokoli. Čisto morje se je na odprtem poigravalo z valovi, v zalivih pa mirno počivalo in se predajalo soncu. Skupen posnetek pohodnikov ob strunjanskem križu, potem pa naprej po dobro označeni in shojeni poti. Pot je lahka, vije se po sredozemskem gozdičku vse do strunjanskih solin. Občudovali smo kukavičevke (divje orhideje), perunike in borovci so bili vsi v cvetenju, kot še mnogo rastlin, ki jih nismo poznali, a so pritegnile našo pozornost. Pot čez soline je zanimiva, od daleč  smo že opazili cerkev Svetega Jurija v Piranu. Pot zavije naprej proti Pacugu, potem je sledil spust do Fiese in postanek za osvežitev. Od Fiese se je vila pot ob obali, ki je po plazenju v lanskem letu spet varna in lepo urejena. Na Tartinijevem trgu v Piranu smo se po treh urah hoje in pol  ter prehojenih 13 km srečali z ostalimi udeleženci izleta.
Ti so si privoščili ogled muzeja školjk in navdušeno pripovedovali o svojih vtisih. Muzej školjk je edinstven v Sloveniji, saj hrani kopenske, jezerske, rečne, jamske in morske predstavnike ene od starejših skupin živali na našem planetu, te so najrazličnejših oblik, barv in velikosti. Vodička jim je pojasnila, v čem se razlikujejo polži od školjk, in opisala veliko nenavadnih zgodb in doživetij, povezanih z njimi. Ogledali so si razstavljene eksponate in na novo odkrivali lepote zbirke, ki vsebuje preko 4000 lupin polžev in školjk s celega sveta. Sledilo je pohajkovanje po mestu, ki vedno znova očara obiskovalce. Punta, Tartinijev trg, cerkev Svetega Jurija, trgi in ulice, številne palače, še ostale cerkve, v Piranu jih je kar osem; številne kavarne, restavracije naravnost vabijo, da človek upočasni korak, za trenutek sede in se preda soncu ter lepotam tega majhnega mesteca. Turistični utrip je bil živahen in pomešali so se med sprehajalce.
Kosilo so nam pripravili v gostišču na Belem križu in dan se je končal s klepetom v prijetni družbi.
Izleti nudijo priložnost za nova spoznanja, prepoznavanje lepot naše dežele, raziskovanje neznanega in premalo znanega bogastva, ki se skriva v muzejih in galerijah, predvsem pa omogoča druženje, sproščen klepet ter lepo preživet čas v prijetni družbi. Zato je vselej lepo. Zahvala vsem, ki so pripomogli k izvedbi izleta!

Dragica Krašovec