Dolgotrajna oskrba je pomoč pri opravljanju enega ali več osnovnih sedmih vsakdanjih opravil (osebna higiena, oblačenje, hranjenje in pravilna uporaba zdravil, gibanje, obvladovanje izločanja vode in blata, varno spanje in počitek ter navezovanje medčloveškega stika) ter podpornih opravil (čiščenje stanovanja, pranje, likanje in druga osnovna gospodinjska opravila, kuhanje in priprava hrane, nakupovanje potrebščin za vsakdanje življenje, uporaba transportnih sredstev, upravljanje z denarjem, drobna opravila po stanovanju ali hiši, uporaba telefona, interneta in drugih komunikacijskih sredstev). Zavedati se moramo, da staranje prebivalstva ni le ekonomski problem. Oskrbovanje bolnih in onemoglih ljudi v skupnosti je temeljna človeška značilnost. Starostna onemoglost, bolezen in invalidnost so reden del človeškega življenja; solidarna pomoč, ki jo zdravi člani skupnosti nudijo tem ljudem, pa je konstitutivni element obstoja in razvoja človeške vrste v vseh kulturah.
V Evropi se po letu 1990 sistemi in metode za dolgotrajno oskrbo razvijajo izredno naglo. Socialna oskrba in zdravstvena nega sta se povezali v integrirano celoto. Države so z zakoni uvajale sisteme celovite dolgotrajne oskrbe, v katerih zagotavljajo minimalno kakovost, razvoj in finančno vzdržnost, lokalna skupnost pa na tej osnovi dolgotrajno oskrbo smiselno organizira upoštevajoč potrebe svojih prebivalcev. To je edina razvojna perspektiva, saj postaja tradicionalni način oskrbe v današnjih razmerah neuporaben, prav tako ne deluje razvojno moderna industrijska oskrba, kjer je med drugim nevarnost zlorabe najšibkejših prebivalcev zaradi interesa po dobičku. Razvojni trend je lokalna integrirana dolgotrajna oskrba, to je v vsestransko celoto povezan sistem, ki sinergično povezuje neformalno domačo in formalno profesionalno oskrbo, vse politične, civilne, strokovne socialne in zdravstvene storitve, osebne vire in javne finančne vire ter vse deležnike v de-institucionalizirano celovito oskrbo. Deinstitucionalizacija dolgotrajne oskrbe pri tem pomeni premik od oskrbovanja v zaprtih negovalnih institucijah v odpiranje oskrbovalne ustanove v krajevno skupnost, v podporo neformalnim oskrbovalcem ter v razvoj mreže številnih sodobnih programov za oskrbo v domačem okolju.
Integriran lokalni sistem dolgotrajne oskrbe se v Evropi kaže kot najboljša rešitev za razvoj humane, finančno in kadrovsko vzdržne oskrbe v času naraščanja potreb po njej.

Mreža oskrbovalnih programov omogoča uresničiti prevladujočo željo starih ljudi, da lahko čim dlje ali do konca življenja živijo doma, v vsakem primeru pa vsaj v svojem lokalnem okolju. Programi, ki omogočajo človeku, da lahko ostaja na jesen življenja doma, so prilagajanje stanovanja za samostojno življenje v starosti (o tem več v področju Infrastruktura, stavbe, bivališča in okolica), pomoč na daljavo z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT), zdravstvena in socialna oskrba na domu ter drugi programi za razbremenilno pomoč družinskim oskrbovalcem.

Pomoč na daljavo z IKT obsega e-zdravstveno pomoč ter pametne opozorilne in svetovalne programe. Ti pomagajo pri samostojnejšem življenju ljudi, ki potrebujejo oskrbo, ter precej olajšajo delo oskrbovalcem. Ob oskrbovalni pomoči z IKT je najprej potrebno zagotoviti ustrezno usposabljanje za uporabo te tehnologije.

Oskrba na domu je program, ki največ pripomore, da se lahko ljudje čim dlje starajo v domačem okolju. Vanjo sodi socialna oskrba in pomoč pri osnovnih vsakdanjih in podpornih opravilih, vrsta zdravstvenih storitev (obiski družinskega zdravnika, daljinska e-zdravstvena oskrba, obiski patronažne medicinske sestre, mobilni paliativni timi in fizioterapija na domu) in razne servisne storitve na domu, od dostave toplih obrokov, prevozov, frizerskih, pedikerskih in drugih storitev do pomoči pri delu v hiši in okolici. Sistem lokalne dolgotrajne oskrbe je tem boljši, čim več ponudbe ima na voljo za različne potrebe ljudi, ki se starajo doma.

Največ potrebnih ljudi pa oskrbujejo družinski oskrbovalci – družinski člani oskrbovanca. Ti imajo največ zaslug, da se lahko ljudje starajo doma.V evropskih državah, kjer je javna oskrba najbolj razvita, oskrbujejo nad dve tretjini starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi, pri nas tri četrtine, kar je evropsko povprečje. Osnovni program za njihovo kakovostno delovanje je usposabljanje o oskrbovanju, o učinkovitem komuniciranju z bolnim svojcem (npr. ob demenci) ter o varovanju lastnega telesnega in duševnega zdravja pri naporni nalogi oskrbovanja. Kot nadaljevanje osnovnega usposabljanja se v kraju organizirajo skupine svojcev. Program usposabljanja in samo-organiziranih skupin svojcev mora biti v kraju redno na voljo, da bi ohranjali vzdržnost delovanja glavne veje neformalne oskrbe. To je najbolj rentabilna naložba skupnosti v programe za dolgotrajno oskrbo; v Sloveniji tečaje za svojce že od leta 2002 razvija in uvaja na terenu Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Pomembni razbremenilni programi so še: začasna oskrba v ustanovi za oddih družinskih oskrbovalcev (od par dni do enega meseca), razbremenilni dopust (v primeru počitnic ali bolezni), dnevna oskrba (nastanitev oskrbovanca v oskrbovalni ustanovi od jutra do popoldneva) ter nočna oskrba (nastanitev v ustanovi za čez noč). Obstajajo tudi izobraževalne počitnice za družinske oskrbovalce in oskrbovance, ki združujejo oddih in usposabljanje družinskih oskrbovalcev ob hkratni oskrbi njihovih svojcev. Za kakovost družinske oskrbe je ključna tudi njihova dobra informiranost o možnih oskrbovalnih storitvah. V Sloveniji obstaja več ovir za razvoj podpornih oblik neformalnim oskrbovalcem: slaba informiranost (ljudje so nezaupljivi do novih oblik, informacije ne pridejo do ljudi, ki bi jih najbolj potrebovali itd.), pomanjkanje kompetentnega strokovnega osebja za organiziranje in vodenje novih programov, največji problem pa je vzdržnost. V tujini vzdržnost rešujejo z organizacijo teh programov okoli majhnega krajevnega doma za starejše, kar pripomore k reševanju finančnega, prostorskega in kadrovskega problema. Včasih je tak majhen dom arhitekturno povezan tudi z vrtcem ali katero od storitvenih dejavnosti.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

(Prispevek se nadaljuje v naslednji številki Naš časopis)