Roman nam je številna nerešena, odrinjena ali pa napol pozabljena vprašanja odstiral v popolnoma novi luči, s svojo večplastnostjo, izjemno občutljivostjo za narodnostno problematiko na stičišču dveh kultur in pretresljivo izpovednostjo pa se je dotaknil slehernega izmed nas. Na pot smo se odpravili s kombijem, ki ga je tudi letos varno vozil naš Jakob, okrepljeni še z osebnim vozilom Danice Jazbinšek, saj nas je bilo za kombi preveč. Pot nas je vodila čez Jezersko v dolino Bele in Železno Kaplo, kjer so se nam pridružile še tri ljubiteljice branja iz Maribora in kjer smo se srečali z bratom Maje Haderlap, Zdravkom. Ob njegovi živi besedi smo se začeli spoznavati s krajem in njegovo zgodovino ter z vsemi tistimi dogodki, ki so v preteklosti tako usodno zaznamovali življenje Slovencev na drugi, "senčni" strani Karavank; denimo tudi s tem, da je prav zmagoviti protifašistični upor Slovencev v kraju Avstriji po vojni omogočil neodvisnost v okviru predvojnih meja. Ogledali smo si pokopališče, pa majhno, a izjemno uspešno krajevno galerijo, infocenter Geopark Karawanken/Karavanke in župnijsko cerkev sv. Mihaela s prelepimi okni, ki jih je poslikal slikar Valentin Oman.

Po krajšem predahu smo se odpravili v prelepo dolino Lepene s staro leseno vaško šolo, ki trdoživo in neupogljivo  priča tudi o tem, kolikšen pomen so šolanju v maternem jeziku pripisovali naši predniki, in potem na domačijo Haderlapovih, kjer zdaj gospodari naš gostitelj. Popoldne pa smo si ogledali še muzej Peršman, kjer je tik pred koncem vojne, že na pragu tako željno pričakovane svobode zaradi izdaje izgubilo življenje kar enajst članov družin Sadovnik in Kogoj, med njimi sedem otrok; pokol podivjanih nacistov so preživeli le trije otroci.

Popoldne smo se na vrhu prelaza, od koder je bil prelep razgled na nesrečno domačijo Peršmanovih, na dolino Lepene ter Karavanke, Kamniške in Julijske Alpe v ozadju, poslovili od svojega gostitelja in vodiča, bogatejši za globlji vpogled v življenje naših rojakov onstran državne meje, saj so se nas njegova pripoved in pogledi na samotne kmetije globoko dotaknili in nas obenem tudi izjemno obogatili.

KUD Kosec