Začniva z nekoliko bolj osebnimi vprašanji, se lahko predstavite? Kaj ste počeli oziroma počnete v svojem poklicnem življenju?

Sem diplomirana prevajalka, ukvarjam pa se s pisanjem kreativnih besedil. Bila sem urednica pri podjetju Mali Junaki, ki po celem svetu izdaja personalizirane knjige za otroke, sedaj pa sem že tri leta in pol vodja oddelka scenaristov za ameriški YouTube kanal The Infographics Show, ki ima 13,5 milijonov naročnikov. 

Z igro sem se bolj resno začela ukvarjati po študiju prevajalstva. Nekaj časa sem živela in delala v New Yorku in Londonu. Tam sem obiskovala igralske delavnice, ki so jih vodili precej priznani ljudje iz filmske industrije. Tujina mi je dala veliko, predvsem zavedanje, kako zelo lepo nam je v naši mali Sloveniji, kjer tudi priložnosti ne primanjkuje, čeprav se zdi na prvi pogled drugače. V Sloveniji sem več let delovala v Igralskem Studiu Bratov Vajevec, ki goji dramsko igro po metodi Lee Strasberga. Sedaj sem ponosna članica in umetniški vodja že dobro znanega Mah Teatra.

O čem ste sanjarili kot otrok?

Že od malega sem čutila, da je moj pravi življenjski poklic biti pevka in igralka. To je nekaj, kar delam z lahkoto in pride naravno. Ne vem, če kdaj zares prebolimo otroške sanje. Jaz jih očitno še nisem … in dvomim, da jih kdaj bom.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali?

Nazadnje sem prebrala Metulja (Henri Charrière). Trenutno berem delno avtobiografijo psihologa in filozofa C. G. Junga: Spomini, sanje, misli. Izgleda zelo obetavno. Govori o zavednem in nezavednem, kako nas pravzaprav to, hočeš nočeš, nezavedno vedno vodi na naši poti.

Film, ki vam je najbolj ostal v spominu?

Uf. Le eden? Ne se smejati, prosim. H Gospodarju prstanov se ponavadi zatečem, ko se v življenju malce izgubim in iščem pot nazaj k sebi. Prevzetnost in Pristranost ter Moulin Rouge pogledam, ko mi manjka romantike, film Padec (The Fall) pa, ko potrebujem malo navdiha. Prevzetnost in Pristranost mi je še posebej pri srcu, ker celoten film smatram za umetnino: od dobre igre, mojstrsko ustvarjenih napetosti med karakterji, ki komajda temeljijo na fizičnem dotiku, do izjemne avtorske glasbe in prekrasnih scen na angleškem podeželju, kjer se prav vsaka izmed njih prelevi v umetniško sliko. Režiserja Joe Wright in Baz Luhrmann res obvladata, njuni filmi so naravnost dih jemajoči.

Glasba, ki je narejena po vaši meri?

Vse, kar je avtentično in prihaja iz srca. To se čuti in samo od tega poslušalec nekaj odnese. Sem totalen eklektik in všeč so mi vse zvrsti, kar pa ne pomeni, da nisem znotraj njih zelo izbirčna. Rada odkrivam pesmi, ki niso zelo popularne, a imajo, kot bi rekli po domače, “ta prav žmoht” oz. dušo. Lahko je to pop, rock, metal, rap, DnB, house glasba ali čisto nekaj tretjega. Enako uživam recimo ob Enyi ali Dubioza Kolektivu.

Kako ste se povezali z Mah Teatrom, povejte mi kaj več o tem?

Verjeli ali ne, sem v avtu po radiu slišala, da JSKD v CD Vrhnika prireja delavnico igre z Uršulo Vratušo in Ivanom Gorbunovom. Malo pred tem namreč že nekaj let nisem bila aktivna. Bom naivno rekla, da je bilo tako usojeno. Izkazalo se je, da je več kot polovica prisotnih že bila del Mah Teatra. Bili so zelo simpatični in bolj, ko smo se spoznavali, bolj sem uživala v njihovi raznovrstni družbi, lahkotni naravi in v njihovem neizmernem talentu. Imamo pa srečo, da imamo zelo dobro vodstvo, ki prepozna naše sposobnosti in vsakega postavi v in na pozicijo, ki skupini, društvu in delovanju slednjega zelo koristi. Zato lahko delujemo tako utečeno in složno.

V Mah Teatru so vas prepoznali kot osebo, ki bi se izkazala v vlogi umetniške vodje, poleg tega pa ste tudi del igralskega ansambla?

Tako je. Vsak od nas, ki ima znotraj društva neko funkcijo, je tudi igralec. Čeprav je to občasno težko usklajevati z ostalimi obveznostmi, je pravzaprav super, ker spoznavaš tudi druge aspekte gledališča in pridobivaš  vsakovrstne veščine ter izkušnje. Jaz sem za to priložnost zelo hvaležna. Poleg tega, da raziskujem, kakšne igre bi bile primerne za nas, se pravi za  amaterske igralce, ter kaj bi gledalce dejansko pritegnilo v točno tem obdobju, se za nove projekte dogovarjam in sestankujem s prekrasnimi ljudmi, ki so na visokem profesionalnem nivoju. Rada vidim, da se tudi profesionalci veselijo sodelovanja z nami, gre za sproščeno atmosfero z veliko smeha in iz tega se rodijo lepa prijateljstva, dogodki ter seveda uspešen končni izdelek.

Ker smo tesno povezana ekipa, vedno celotno skupino povprašamo po željah posameznikov, kar se tiče repertoarja. Potem skušamo tem željam v največji možni meri tudi ugoditi. Delamo recimo tudi več različnih predstav hkrati. Vse z namenom, da bi bile želje izpolnjene in  bi bilo čim več igralcev aktivnih. Že leto dni se recimo odvija predstava Moj ata, socialistični kulak (režija: Matija Milčinski), ki bo aktualna še celo sezono, pripravljamo se na premiero predstave Nepričakovani obisk (Jože Čamernik) in lutkovne predstave z naslovom Zajček Domišljavček (M. Milčinski). Potem je tu aktualna še ena lutkovna predstava z mladinci Štorklja je izgubila svoje gnezdo in v nastajanju nova z naslovom Deklica in sončnica. Po novem letu pa začnemo postavljati Barjancem zelo znane Bobre (Uršula Vratuša).

Kaj vam pomeni igranje na gledališkem odru?

Meni osebno pomeni rast. Rastem, učim se o sebi, o življenju. Ko stopim pred množico ljudi, je seveda vedno prisotna trema, pretirano samozavedanje, porodi se nuja, da bi se najraje nekam skrila. Potem, ko to premagam, pa je občutek neverjeten. Premagala sem strah pred izpostavljenostjo, nisem več ranljiva, ker je igra pomembnejša od mene. Ljudje pridejo po zgodbo, ne gledat mene. In skupaj z ljudmi na odru, za odrom in seveda tudi z gledalci ustvarimo neko kolektivno pozitivno energijo, ki nas drži pokonci vsaj še cel teden. 

Vaša asociacija ob besedi gledališče?

Katarza. Čisto očiščenje. To čutita tako igralec kot gledalec in občutek je fantastičen. Je neke vrste terapija. Na odru jasno vidiš nekaj, kar je prej v osebnem življenju zaradi prevelike čustvene vpletenosti tako zelo zamegljeno. Potem le še dojameš, da življenja konec koncev ne smeš jemati preveč resno in je vse precej preprosto.

Nam zaupate kakšno prijetno ali neprijetno izkušnjo na odru?

Zelo neprijetne so skoraj vedno povezane z egom kakšnega soigralca. Zato takšne raje sproti pozabim (smeh). Prijetno neprijetne pa mi pogosto zagode moja najmlajša soigralka iz predstave Moj ata socialistični kulak, devetletna Karla. Ko mi recimo med samo predstavo prišepne: “Kje imaš pa ti svoj telefon?” Takrat točno vem, da me po predstavi čaka iskanje mobitela, ki je na tisti točki lahko kjerkoli, tudi v zaboju improvizori krompirja, ki je del scene za igro. Zadnjič nas je mala navihanka dobro potegnila za nos, ko je nekaj dni pred nastopom v Trbovljah v skupni kanal Mah Teatra v imenu svojega očeta (ki tudi igra v naši igri) napisala, da si je Karla pač zlomila hrbet. Lahko si predstavljate nastalo paniko. Naslednji dan nam je njen oče pojasnil, da mu je izmaknila telefon in se takole pohecala z nami. Drame torej ne manjka: ne na odru, ne zunaj njega.

Bi bilo v amaterskih gledališčih potrebno kaj izboljšati ali spremeniti, da bi bila ta bolj prijazna in zanimiva za gledalce?

Amaterska gledališča niso več tako zelo amaterska. Za amaterskimi skupinami pogosto stojijo in jim pomagajo uveljavljeni ljudje, profesionalci. Radi sodelujejo z njimi. Scene, marketing, sama produkcija dosegajo precej visok nivo. Tudi gledalci so vedno bolj zahtevni, razgledani in izobraženi. Šale na prvo žogo težko zaigrajo na njihove note. Tu vidim velik napredek. Problem so še vedno sama sredstva. Kljub temu, da imamo krasne sponzorje, ki nam velikodušno pomagajo in smo jim za to neizmerno hvaležni, smo še vedno na ničli. V dejavnost vložimo veliko lastnega denarja, svojih ostalih veščin in seveda časa. Ob koncu dneva pa nam amatersko gledališče prinese toliko veselja, da se nam vseeno zdi vredno vlagati. Če tako razpoloženje vsaj malo uspemo prenesti na gledalce, smo uspešno opravili svoje delo.

Kaj bi sporočili gledalcem vaših predstav?

Vem, da se gledališke predstave in koncerti štejejo pod luksuz. Ko vlagate v takšen luksuz, vlagate vase. Umetnost je nujna za splošno refleksijo družbe in samoevalvacijo, tako se namreč bolje razumemo in sobivamo drug z drugim.

Tiste gledalce, ki jih morda bolj kot sedež v dvorani zanima oder, pa prisrčno vabim v družino Mah Teatra. Gre za skupino ljudi od 8 do 80 let, ki nismo skupaj zgolj zaradi kvalitetnega umetniškega ustvarjanja (gledališka igra, literarna sekcija, lutke), ampak predvsem zaradi druženja, zdrave zabave ter obilice smeha. 

V. L.