Se lahko na kratko predstavite? Kaj ste počeli oziroma počnete v svojem poklicnem življenju?

Že od malih nog sem sanjavo bitje, živim v svojem svetu, imam bujno domišljijo, močno empatijo in sem dobra poslušalka. Vedno so me zanimale drugačne stvari – umetnost, duhovnost, mistika. Od nekdaj sem zelo rada brala, risala in ustvarjala. Brati sem se naučila že v mali šoli, malo s pomočjo 3 leta starejše sosede, malo sama, do tega je prišlo spontano. Kar na lepem sem doma za mizo začela brati iz časopisa. Mami ni bilo nič jasno.

Verjetno sem se ravno zaradi te umetniške in ustvarjalne žilice odločila za poklic, ki ga opravljam. Sem krojačica in konfekcijska modelarka, torej specializirana za risanje krojev. Zdaj imam že trinajsto leto obrt, pri kateri s šivanjem lahko izražam svoje spretnosti in ustvarjalnost.

Kako najraje preživljate čas zase?

V naravi. Imam dva posvojena španska hrta in skupaj odkrivamo čudovite potke ter brezpotja po naravi, po gozdovih in barju. Včasih šivam tudi v prostem času, takrat nastane kakšen unikat, kaj zanimivega, drugačnega, saj mi klasika ni blizu.

Ste že od otroštva imeli radi gledališče?

Moja babica je imela zelo rada gledališče in če se je le dalo, me je vzela s seboj. To je bil moj prvi stik s teatrom in zelo sem uživala. Vsakič sem se med predstavo spraševala, kako izgleda v zaodrju, kako je biti igralec in nastopati, kako je biti del ekipe.

Kako ste se potem odločili, da se pridružite amaterskemu gledališču?

Tudi do tega je prišlo spontano. Verjamem, da v življenju srečamo ljudi, ki jih tisti trenutek potrebujemo za osebno rast, nov izziv, spremembo in napredek. Tako sem po naključu spoznala enega od članov MAH Teatra - Igorja Bobbero, ki me je povabil na njihovo prvo predstavo Trije vaški svetniki in kasneje tudi kot šepetalko. To je bilo ravno v času, ko se je zaradi epidemije svet začasno ustavil. Bila sem radovedna in se odločila, da poskusim. Ker je bila ekipa super, sem tudi ostala. Takrat smo začeli delati igro Pohlep v kotlini Barjanski. 14 dni pred premiero je igralka Suzana Pitka, ki je igrala glavno žensko vlogo, povedala, da je dobila datum za zdravstveni poseg ravno na datum premiere. Da ne bi odpovedali predstav, ko je bilo že vse dogovorjeno, je režiser Matija Milčinski rekel:  "Ja, Damjana, boš pa ti igrala Julijo!”

Torej so se vaše želje in sanje končno uresničile?

Oh, kje pa! (Smeh.)

Kljub temu,  da sem imela rada teater, nisem nikoli pomislila, da bi sama stala na odru. Če bi me že prvič Igor k MAH Teatru povabil kot igralko, namesto šepetalke, bi bil moj odgovor odločen “Ne!”. Nikoli in nikjer nisem prej javno nastopala, tudi v osnovni šoli ne. Ker pa nisem želela pustiti cele ekipe na cedilu, sem se odločila, da poskusim. Teh 14 dni je bilo zame peklenskih. Imela sem grozno tremo, ves čas sem bila v krču, slabo sem spala …, saj nisem vedela, kako bo, ko bom prvič stopila na oder pred polno dvorano gledalcev. Najbolj sem se bala, da bom popolnoma zmrznila. Ampak v trenutku, ko se je igra začela in sem stopila iz zaodrja, je trema izginila. Vse je šlo gladko, zelo dobro sem se počutila, uživala sem. Takoj po predstavi je Matija rekel: “Od zdaj naprej si igralka!”

Ste od takrat dalje igrali v vsaki predstavi?

Tako je. Naslednja je bila Moj ata socialistični kulak, kjer igram učiteljico. Čakajo nas še 3 predstave s to igro, skupno jo bomo odigrali kar šestnajstkrat.

Pripravljate že tudi naslednjo predstavo?

Ja, smo že začeli z vajami za predstavo Bobri, po knjigi Janeza Jalna. Naša režiserka je Uršula Vratuša Globočnik, ki je vse tri knjige spretno združila in skrčila zgodbo, da je primerna za oder. Ima edinstven pristop, sodelovanje z njo in njenim možem Ivanom je vsakič zanimiva izkušnja. Lani smo za zaključek projekta Najbarjanska zgodba morali pripraviti petnajstminutni nastop in sem predlagala prav Bobre, saj je to konec koncev “zgodba vseh zgodb” za Barjance. Predstava je odlično izpadla, Uršuli je uspelo pripraviti pravi spektakel. Kasneje je naš predsednik Miran Setnikar predlagal, da naredimo celo igro. Verjetno sem najbolj navdušena prav jaz, saj sem knjigo prebrala vsaj petkrat.

Prvič verjetno v osnovni šoli, za domače branje?

Ne, sploh ne. Prvič sem jo prebrala kakih 15 let nazaj in sem zelo uživala ob opisovanju življenja na Barju v nekih čisto drugih časih. Niti v sajah si nisem mislila, da bom nekoč igrala Jezerno Rožo, glavni ženski lik iz prve knjige.

Kakšna misel za gledalce vaših predstav?

Želim si, da bi se gledalci zavedali, koliko vloženega truda, prostega časa in usklajevanja celotne ekipe je potrebnega, da nastane že ena predstava. Ko pride dan nastopa, moraš biti pripravljen oddati pravo energijo, del sebe, za en dan postaneš lik, ki ga igraš, tudi če si imel slab dan in nisi razpoložen.  Predvsem poudarjam, da je tudi naš nastop zelo odvisen od odziva in energije očinstva.

Kakšna pričakovanja in želje imate za naprej?

Enkrat si želim igrati v kvalitetni komediji (ne taki na prvo žogo). 

Vem, da bo predsednik Miran poskrbel, da nam projektov, napredka in dobre volje ne bo zmanjkalo.

Moja dolgoletna želja pa je, da bi Bobri postali filmska trilogija, da bi zgodba prišla v roke Petra Jacksona.

V. L. 

Foto: arhiv Damjane Rožič