Pred nekaj trenutki ste uspešno prestali krstno uprizoritev nove gledališke predstave Mah Teatra? Prvič v življenju ste stopili na veliki gledališki oder in odigrali glavno vlogo. Kako se ob tem počutite?

Prijetno utrujeno. Na začetku sem imel nekaj treme, a je hitro minila. Je bilo pa bolj naporno, kot sem pričakoval, a se mi zdi, da smo dobro odigrali in nasmejali gledalce, da so zadovoljni odšli domov. Zadovoljen sem tudi sam, ves napor in trud je poplačan.

Kako ste se pripravljali na svojo prvo gledališko vlogo?

Veliko je bilo vaj, razmišljanja o vlogi, likih, igri, režiserjevih napotkih, nasvetih soigralcev. Sodeloval sem tudi pri krajšem dramskem vložku našega društva na podelitvi nagrad za Najbarjansko zgodbo. Nisem imel besedila, a nastop na odru je bil. 

Druženja z ekipo, na katerih smo se ob smehu in zabavi spoznali ter povezali, je tudi pripomoglo k bolj sproščeni igri, boljši energiji med nami.

S kakšnimi izzivi ste se srečevali med vajami?

Bi rekel, da z izjemo učenja besedila, skoraj z vsem. Predvsem z glasnostjo na odru, sploh ob nežnejših, mirnejših trenutkih; s spreminjanjem tempa in intenzivnosti v igri. Velikokrat sem v bolj energičnih delih prehitro izgovarjal besedilo in je bilo zato nerazumljivo.

Na vaje se vozite iz Lesc, kako ste se torej povezali z Mah Teatrom?

Pravzaprav iz Lesc, kadar grem direktno iz službe; s Koritnega pri Bledu pa, ko štartam od doma. S soigralko Tino sva že več let člana pevskega zbora Šambača, ki prepeva malgaške pesmi; na eni od vaj me je povabila k Mah Teatru. In sedaj sem tu.

Kako ohranjate svojo motivacijo in strast do gledališča, še posebej ob dolgi vožnji na vaje?

Imamo zelo dobro igro, predvsem pa smo odlična ekipa, vaje so zabavne, polne smeha tako, da se jih z veseljem udeležim, čeprav je vožnja kar dolga. Na začetku sem se trudil, da bi čim manj časa porabil zanjo, a je bilo preveč stresno, naporno. Sedaj si vzamem čas, v mirni vožnji se umirim, v mislih ponovim kak prizor, besedilo ...

Kako ste se spoprijeli s pritiski in odgovornostjo, ki jo prinaša glavna vloga v predstavi?

Moram reči, da nisem čutil nekega posebnega pritiska. Mogoče zato, ker sem se veliko ukvarjal z vsem prej omenjenim in ne dojemam svoje vloge kot glavne, vsaj ne v taki meri, kot sta vlogi žene in tašče. Odgovornost pa pride tako ali tako z vsako vlogo.

Kako se počutite v vlogi Janeza? Kateri deli vloge so vas najbolj navdušili in izzvali med pripravami na predstavo?

V vlogi Janeza se počutim dobro. Najbolj mi je všeč prvi prizor, posebej del z jajcem. Največji izziv je bil mogoče prilizovanje zaradi prikrivanja, kaj se v resnici dogaja. 

Ste v vašem zasebnem življenju kaj podobni Janezu?

Mislim, da ne. Sploh to situacijo z mamo bi jaz izpeljal čisto drugače, toda potem ne bilo snovi za komedijo.

Kako bi opisali dinamiko ansambla med ustvarjanjem predstave in kako ste se vključili v skupinsko delo?

Res smo super ekipa, ustvarili smo pravo kemijo in na vajah zelo uživamo. Smeha ne zmanjka, večkrat tudi kakšno ušpičimo. Skupaj z režiserjem smo nekoliko priredili igro, dodali veliko manjših, smešnih vložkov. 

S skupinskim delom nisem imel težav, ker se že veliko let ukvarjam z zborovskim petjem in v zboru je skupinsko delo nujno.

Bi lahko z nami delili kakšno zanimivo izkušnjo, ki ste jo doživeli na odru,  morda kakšno smešno anekdoto?

Na eni od zadnjih vaj, ko smo vadili z vsemi rekviziti, sem soigralki pojedel rogljiček, ki ga je imela pripravljenega za zajtrk. Mislil sem, da je ostal od prejšnjega dne, ko jih je prinesla njena sestra. Sem se ji naslednji dan oddolžil, a se bojim, da bom o tem vseeno še nekaj časa poslušal pritožbe. 

Nikoli ne bom pozabil vaje na dan po mojem 50. rojstnem dnevu. Začnemo s prvim prizorom, jaz miže ležim na kavču, smrčim in namesto ženinega vpitja zaslišim moški glas. Bil je igralec Janez Cankar kot Abraham in sledil je sprejem v Abrahamove vrste s prisego, dobil sem palico ... Res ganljivo presenečenje.

Kako ste doživljali reakcije občinstva med in po izvedbi predstave, še posebej glede na to, da ste nov obraz na gledališkem odru?

Občutek, ko občinstvo takoj reagira na dogajanje na odru, je res super. Nekaj posebnega, novega zame - pri zborovskem petju se odziv zgodi šele, ko je konec pesmi. Je pa zanimivo, da včasih ne reagira na nekaj, kar pričakuješ, odreagira pa na nekaj, kar nisi pričakoval.

Kakšne misli oziroma asociacije se vam porodijo ob besedi gledališče?

Igra v živo, improvizacija, veselje, zadovoljstvo, čustva, smeh, jok, solze, ganjenost, ... zgodba, ki se te dotakne in ti da misliti... 

Na kakšen način bi po vašem mnenju amaterska gledališča lahko bolje zadovoljila pričakovanja gledalcev, pritegnila širši krog občinstva in izboljšala njihovo izkušnjo?

Težko odgovorim na to, se mi zdi, da sem še premalo časa zraven. Upam pa, da je to, kar smo mi naredili z igro Nepričakovan obisk, ena izmed teh stvari.

Če bi imeli možnost gledalcem pred predstavo povedati eno misel oziroma nasvet, kaj bi jim želeli sporočiti?

Izkoristite priložnost. Kot sem jo jaz, ko sem dobil povabilo v MAH Teater, kjer sem že do sedaj doživel veliko lepih, nepozabnih trenutkov in verjamem, da jih bom še mnogo.

V. L., foto: Arhiv Matej Smole in V. L.