V četrtek, 1. marca, smo imeli na Logu že peto pravljično urico. Čeprav je bila narava še vedno odeta v debelo snežno odejo, je bila tematika že nekoliko pomladna. Otroci so z zanimanjem prisluhnili pravljici Čuden ptič. Govori o majhnem, drobnem dečku, ki mu soseda v prispodobi reče, da je res »čuden ptič«. Fant se zaradi te opazke zamisli in začne ugotavljati, v čem je podoben pticam. Opazuje se v ogledalu, če mu morda raste perje, obišče knjižnico in prebere vse, kar najde o pticah. Poišče celo svojo taborniško opremo, spleza na drevo in z daljnogledom opreza za njimi. Odkrije veliko raznovrstnih ptic: pisane, majhne, pa tudi take s čopom na glavi in z dolgimi nogami, vendar ne more ugotoviti, v čem bi lahko bil podoben pticam. Na koncu si izdela še ptičji kostum in skuša poleteti, a pristane na tleh in dokončno ugotovi, da ni ptič. Ravno v trenutku, ko se ves potolčen pobira s tal, pride mimo soseda s svojim psičkom, ki na ves glas laja na ubogega fantiča. Gospa tokrat psička poimenuje »petelinček«, fant pa si misli, da ima gospa morda težave z razločevanjem živali.

Po pravljici so otroci še ustvarjali. Vsak je izdelal svojega »čudnega ptiča« iz barvnega papirja. Ugotovili smo tudi, zakaj je gospa iz pravljice fantu rekla »čuden ptič« in zakaj je svojega psička označila za »petelinčka«, pa tudi, komu bi lahko rekli, da je »nočna ptica« in kdo »krade kot sraka«. Pogovarjali smo se tudi, kakšne nenavadne ptice so otroci že videli, katere ptice so jim najbolj všeč, katere se lepo oglašajo. Pozimi, ko v naravi ni dovolj hrane, tudi otroci občasno poskrbijo za ptice in jim skupaj s starši v krmilnice natrosijo sončnična semena. Zdaj pa že vsi komaj čakamo pomlad, ko se bodo ptički »ženili« in nas razveseljevali s čudovitim žvrgolenjem.

Barbara Kuzmič, fotografija: BK