Mineva drugo leto, ko se prilagajamo sprejetim ukrepom, ki preprečujejo ali vsaj omejujejo širjenje virusa med nami in vedno bolj si želimo, da bi bilo te more čimprej in za vselej konec. Druženja praktično ni v tem času, sem in tja se ponudi možnost za organizacijo kakšnega dogodka ali prireditve, po večini pa doma, v domačem okolju vsak po svoje skuša zapolniti čas.

Knjiga je bila, je in bo zagotovo tudi v prihodnje ena od možnosti, ki bo  mnogim popestrila marsikatero urico, širila  naša obzorja, odstranjevala misterije in tabuje, odkrivala nove kraje in ljudi in marsikomu pomagala premagati stisko, v kateri se je znašel v tem nenavadnem času.

Tudi bralni krožek ne deluje v normalnih pogojih. Strah pred okužbo nas je pustil pred ekrani in srečujemo se po zoomu. Za nekatere je tak način dela povsem sprejemljiv in lagoden, meni so stiki, izmenjava mnenj, neposredne reakcije, vtisi in občutja posameznih bralcev  mnogo bližje v živo in ta srečanja pogrešam. Beremo pa vseeno in se ob ekranih srečujemo dvakrat mesečno. V tem času je težje priti tudi  do želene knjige a iz razgovorov  lahko človek  ugotovi, kako močna je želja, da knjižno delo  vzame v roke  kadarkoli kasneje, ko mu bo knjiga lažje dosegljiva.

V decembru lani smo tako prebirali Erico Johnson Debeljak in knjigo z naslovom Devica, kraljica, vdova, prasica in Partljičev roman Ljudje z otoka.

Erica Johnson Debeljak se je rodila v ZDA v San Franciscu, študirala je v New Yorku, leta 1993 pa se je poročila s pesnikom in univerzitetnim predavateljem Alešem Debeljakom in zdaj živi v Sloveniji.

Mož je tragično izgubil življenje na viaduktu Peračica leta 2016, okoliščine nesreče so ostale zavite v skrivnost vse do današnjega dne.

Avtorica v knjigi skuša najti odgovore, brska po različnih spominih, analizira dogodke in ljudi in ob enem analizira položaj vdov v različnih obdobjih in v različnih kulturah. Neverjetno je opisana  njena ljubezen do moža, ki ga idealizira in obožuje in življenje po njegovi izgubi, ko brez potvarjanja spregovori o svojih željah, potrebah in bližini moškega, prijateljev, svojcev.

Slavenka Drakulič je o knjigi zapisala:« Je fascinantna, pronicljiva knjiga spominov, tako tudi osebno pričevanje o tragediji kot antropološka analiza vloge vdove v različnih verstvih, kulturah, mitih in književnosti. Ponuja nam poučno, a ob enem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih.«

K temu ni kaj dodati.

Toneta Partljiča, enega najbolj vsestranskih slovenskih ustvarjalcev, ni treba posebej predstavljati. Je dobitnik Prešernove nagrade v letu 2016, dobitnik mnogih drugih priznanj in nagrad, nazadnje je postal tudi  častni občan Maribora.

V knjigi Ljudje z otoka je v več novelah  opisal trdo življenje ljudi  na otoku Ilovik, kjer že preko 35 let preživlja poletne počitnice. V sončnem  času je življenje na otoku pravi raj za turiste.  Precej je  drugačno od ostalega časa, ko se morajo tisti prebivalci otoka, ki so še ostali na njem spoprijemati z mnogimi izzivi, rečemo jim boj za življenje in smrt, da prežive. Na otoku je ostalo veliko  ostarelih mater in vdov, katerih možje in otroci se so podali v svet, da bi našli lažji način življenja. Prebivalcev je zato vse manj in vedno starejši so.

Zgodbe govore o preprostih ljudeh, o učitelju, ki je tu poučeval več generacij otrok, o župniku in drugih ljudeh, o katerih je avtor slišal pripovedovati, o njih prebrati ali izbrskati iz spomina občanov, ki so ostali na otoku.

Lahko rečemo, da so to zgodbe o času in o ljudeh, ki počasi izginjajo.

Tisti, ki imate radi zgodbe o ljudeh tega in prejšnjih časov, boste zagotovo navdušeno prebirali posamezne zgodbe.

Dragica Krašovec, urednica Dnevnika bralnega krožka