Letošnji Dan žena je »padel« na nedeljo in v društvu smo razmišljali, da bi tradicionalni pohod po Barju prestavili na delovni dan. Pri organizaciji dogodka se je izkazalo, da to pomeni kar precej ovir in upravni odbor se je odločil, da bo pohod izvedel prav na nedeljo, 8. marca.

Izkazalo se je, da je bila to dobra odločitev. Zbudili smo se v krasno sončno jutro in pred Gasilskim domom v Dragomerju se je ob deveti uri dopoldne zbralo blizu 30 udeležencev. Prevladovale so ženske, saj je bil to njihov praznik, a nekaj fantov smo le potrebovale, da je vse teklo, kot je treba.

Gasilska slika pred domom in potem odhod. Šli smo na Lukovico in preko viadukta čez avtocesto na Ljubljansko barje. V veseli družbi ni manjkalo energije, živahen klepet, toplo sonce in dobra družba so prispevali k dobremu razpoloženju.

Na Podplešivici je bila prva postaja. Predsednica društva, pa Jože in njegova žena, so nas pričakali z okusnim pecivom in dobro kapljico, vse to pripravile pridne članice društva.

Pot smo nadaljevali po Barju, kjer smo opazovali različne vrste ptic, pomladno cvetje, obdajal nas je mir in toplo sončno vreme, barjanska tla je ponekod še prekrivala voda, ki je bila ostanek zadnjega deževja.

Pri Pavletu v Notranjih Goricah nas je počakal Tone in raztegnil harmoniko, udeleženci pa so s petjem polepšali vzdušje. Rožice iz rok lastnika picerije, pa rožice iz rok moškega dela društva so le še polepšale že tako lepo dopoldne, pice so zadišale iz peči in se preselile na gostilniške mize.

Po okrepčitvi in klepetu, ki ju je poživilo petje in glas harmonike, je bil čas za povratek.

Tudi vrnile smo se peš skozi Žabnico do Lukovice, kjer je naš spremljevalni del ekipe poskrbel za okrepčitev.

Na rob prazniku bi rada nekaj dodala. Vloga ženske v družbi še vedno ni povsod primerljiva z moškimi. Tudi doma je žensko delo pogosto premalo cenjeno in malodane samoumevno.

Veliko žensk živi na pragu revščine, pod pritiski in nasiljem moških, brez možnosti za uveljavitev in lastno eksistenco. Navadno mislimo, da se to ne more zgoditi nam ... a morda so take tudi med nami, vseeno upam, da ne.

En čisto preprost nedeljski dan, ki pa ga posvetimo ženam, lahko marsikateri med njimi polepša vsaj ta dan. Na takih srečanjih se bolje spoznamo, stkemo nove prijateljske vezi in med klepetom pozabimo na vsakdanja bremena in skrbi. Tudi zato je lepo in prav, da taka srečanja organiziramo.

Dragica Krašovec